Foto: Thinkstock
Ste na splošno v stiku s svojim telesom ali večino časa preživite v glavi? Posamezik, ki deluje le na razumski ravni in izključi telesno, je odrezan od pomembnih informacij. Telo nam namreč posreduje informacije, ki prihajajo od zunaj in iz nas samih. Lahko gre za preproste signale kot sta užitek in bolečina, pa tudi kompleksnejše, kot je intuicija. Naša čustva pogosto najprej zaznamo v telesu. Ko smo žalostni, nas boli srce, ko nas je strah, v želodcu občutimo bolečino, ko smo jezni, čutimo pritisk v glavi, ko smo zaljubljeni, pravimo, da imamo metuljčke v trebuhu. Močna čustva celo ustvarjajo biokemične spremembe v telesu.
Alojz Ihan v svoji Hvalnici rešnjemu telesu na pomembnost telesa pokaže z ustrojem možganov.
“Njihov pretežni del se namreč ukvarja z uravnavanjem telesnih procesov, le manjši del pa s tisto možgansko funkcijo, s katero se najraje enačimo, tj. s funkcijo (samo)zavedanja, duševnosti, zavesti in podzavesti.” (Možina 2012)
Trebušni “možgani”
Možgani v glavi pa niso edini možgani v človekovem telesu. Ste že slišali za trebušne “možgane” ali enterični živčni sistem? Te je 30 let raziskoval Gerhson (1998) in prišel do ugotovitev, da tvorijo živčni sistem, sestavljen iz enakih nevronov kot možgani v glavi in se spontano odzivajo na zunanje dražljaje.
“Glede na vrsto teh dražljajev pa sprožijo izločanje ustreznih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na naše razpoloženje ter nas opozarjajo na nevarnosti in med njimi vzdržujejo ravnovesje. Z možgani v glavi so povezani preko hrbtenjače in živca vagusa, preko katerega pošiljajo veliko več signalov v možgane v glavi, kot jih od tam prejemajo.” (Furlani)
Tako imamo dva centra odločanja, enega v trebuhu in drugega v glavi. Vendar je telesni hitrejši od miselnega, tako da je signal, ki pripotuje iz trebuha v možgane vedno že čustveno obarvan. Vprašanje pa je ali bomo čustveno komponento upoštevali ali jo bomo zatrli kot nepomembno in se odločili le na podlagi razuma.
Čustva so kompas
Če izgubimo stik s svojim telesom, izgubimo tudi stik s svojimi resničnimi občutki, potrebami, željami, hrepenenji. Naše doživljanje postane čustveno osiromašeno in golo razumsko. Tako življenje pa je robotsko in na dolgi rok neizpopolnjujoče.
Osnovna čustva kot so strah, jeza, gnus, žalost in veselje imajo evolucijsko preživetveno funkcijo in so nekakšen kompas, ki nam kaže, kje se trenutno nahajamo v odnosu do sveta in do sebe.
Kot otroci smo večkrat slišali, da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni. S tem so nam naši starši seveda hoteli povedati da bavbav, ki se ponoči skriva pod našo posteljo, v resnici ne obstaja, vendar so nam zraven sporočali še nekaj drugega. Ni v redu, če te je strah. Tudi fraza fantje ne jokajo, je moškim povzročila veliko škode.
Ker smo dobili sporočilo, da nekatera naša osnovna čustva niso družbeno sprejemljiva, smo se jih naučili skriti pod kompleksnejša in družbeno bolj sprejemljiva.
To dobro opiše Alenka Rebula: “Žalost lahko skrijemo pod cinizem, strah pometemo pod napadalnost, nemoč pod neumorno delavnost, manjvrednost pod samozadostnost … Večina ljudi ve samo, da so živčni in napeti ali utrujeni in izčrpani ali razočarani in vsega naveličani. To pa niso osnovna čustva, to so že predelave in največkrat nimamo pojma, za kaj gre.” (Rebula 2007)
V naši k storilnosti naravnani družbi so cenjeni ljudje, ki nikoli ne počivajo. Tudi, če zbolijo, ne ostanejo doma, ker posel seveda ne sme trpeti. Delajo pozno v noč in so kronično neprespani. Poleg službe počnejo še tisoč stvari, so nenehno v pogonu. Tudi počitnice preživljajo zelo aktivno. Na morju vstajajo ob sedmih zjutraj in tečejo z obveznim merilcem, ki jim pokaže, koliko kalorij so že pokurili. Brez najmanjšega sočutja do svojih izmučenih teles.
Ko ženska zanosi, mora biti najprej fit in nasmejana nosečnica, ko rodi pa fit in nasmejana mamica. Vsi strmijo v ostanek njenega trebuha in se sprašujejo, kdaj se ga misli znebiti in zakaj za božjo voljo se ga še ni.
Kdaj smo dopustili, da je naše telo, ki je tako zelo pomembno in tako zelo naše, postalo tako zasužnjeno?
Kako lahko pridem v stik s telesom?
Za začetek bodite pozorni na svoje dihanje. Dihate plitvo iz prsnega koša ali poglobljeno iz trebuha? Če dihamo iz trebušnega predela sta glava in trebuh bolje povezana, posledično prihajamo v stik s seboj. Poleg tega se ob poglobljenmu trebušnemu dihanju vklopi parasimpatik-tisti del avtonomnega živčnega sistema, na naše telo deluje sprostitveno.
Pojdite v naravo, meditirajte, rekreirajte se, vendar zmerno.
Ko boste začutili, da se z vami nekaj dogaja, da ste napeti, razdraženi, utrujeni, se ustavite in se vprašajte, kaj se ta hip dogaja v mojem telesu? Poskušajte te občutke locirati. Čutite pritisk v glavi, napetost v prsnem košu, bolečino v trebuhu, drhtite, imate otrple okončine? Če se poglobite v svoje telo, vam ni treba odreagirati v afektu, nekoga nadreti, izbruhniti v jok … ampak raje ugotovite, kaj se znotraj vas v resnici dogaja. Ko boste prejeli in upoštevali to sporočilo, se bo vaše telo lahko umirilo. Tega se med drugim učimo tudi v psihoterapiji.
Če svojega telesa ne boste poslušali, kaj vam govori, bo začelo glasno vpiti v obliki kakšne bolezni. Zato ga začnite poslušati ZDAJ.
