“Tango je nekaj, kar nas predstavlja v svetu. Če greš v Evropo ali Azijo, in rečeš Argentina, bodo ljudje rekli tango, Maradona in Messi,” o tangu trdi Ana Belen Fangio, študentka novinarstva iz Buenos Airesa.
Foto: Profimedia
Ples pa je zelo pomemben tudi doma. “Plesalca sta si zelo blizu, se stalno dotikata. Pooseblja intimnost, usklajenost in skrivnosti para, ki predstavlja svojo zgodbo na plesišču. Prav zaradi te intimnosti je že tako dolgo tako priljubljen.”
Za obiskovalca Buenos Airesa je tango viden na vsakem koraku. V turističnih območjih, najbolj znana po tem plesu je La Boca, kjer je ples nastal, plesalci v skoraj vsaki gostilni zabavajo obiskovalce s predstavami, na ulicah se ponujajo za skupen ples ali pa le fotografijo v starinski opravi iz 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja.
Dobro obiskani so tudi večerni šovi v velikih dvoranah, ena največjih je Tango Portenos v središču mesta pri slavnem obelisku, najbolj prepoznavnem mestnem simbolu.
A priljubljenih je veliko milong oziroma plesišč. Eno takih je El Nino Bien v mestnem predelu Constitucion, ki je posebej pozoren na svojo starodavno podobo iz 40-ih let prejšnjega stoletja in kjer za hlad skrbijo z ventilatorji. Še vedno je pri starejših obiskovalcih zelo cenjeno tudi najstarejše znano plesišče Cafe Tortoni, ki je odprto od leta 1858 in kjer se je pred desetletji ustavil čas.
Veliko je tudi turistov, ki pridejo v Buenos Aires z enim ciljem – da teden ali dva plešejo. Tudi zato, ker se argentinski tango zaradi večje svobode razlikuje od tanga v domačih plesnih šolah.
“Večina plesišč, ki jih poznate, je namenjenih turistom. Argentinci imamo svoja plesišča, številne majhne in tudi večje dvorane, kjer plešemo. Vsak blizu svojemu domu in s svojo družbo,” še razlaga Fangiova in dodaja, da je v mestu celo nekaj točk, kjer so na ulici narisani osnovni koraki na asfaltu in jih je možno vaditi, a tudi ti so namenjeni turistom.
Fangiova prav tako izpostavlja, da prav nikomur ni težko najti partnerja za ples. “Argentinci smo zelo samozavestni in odprti. Ne bojimo se dotika in nimamo težave s tem, da se z ljudmi ne bi zbližali za pogovor, ples. Le plesati je treba znati in tanga ne bo manjkalo.”
To je na različnih predstavah, večerjah in krajih, kjer se pleše, sicer res. Kljub temu pa si predvsem plesalke iz Severne Amerike in Zahodne Evrope, ki pridejo v Buenos Aires, pogosto zagotovijo ples v polnem obsegu. Eden takšnih primerov so plesne šole, tudi z zasebnimi učitelji. In zanimivo je, da je z več kot štirimi milijoni plesnih ur v šolah in več tisoč predstavami na leto tango postal tudi pomembna gospodarska panoga v mestu.
A posamezne turistke z zahoda so še bolj iznajdljive in postajajo neodvisne od tradicionalne ponudbe. Najamejo si soplesalca, ki zagotavlja ples v argentinskem okolju, poznavanje Buenos Airesa, zabavo in tudi varnost v velemestu, ki ima vse več nevarnih predelov.
Za številne Argentince posebej v zadnjem obdobju, ko je gospodarstvo v krizi, predstavlja to tudi pomemben dodaten vir dohodka, zato po mestu pogosto delijo kar letake s telefonsko številko.
Cene za prevoze, druženje in ples so zelo različne. Na voljo so tudi uveljavljeni plesalci, ki zahtevajo tudi po 100 dolarjev na večer, a dobrega soplesalca je moč najeti tudi za petino tega zneska. Najeti soplesalci poznajo celo paleto turističnih, domačih, starih in novih ter velikih in malih dvoran, kjer zabava poteka do jutra.
Ni skrivnost, da je pogosto moč plačati tudi več od plesa. Tudi zaradi temperamenta soplesalca in komplimentov, ki so značilni za soplesalce. Ti so s komplimenti zelo širokogrudni, če vidijo, da se kdo na plesišču res trudi.
Pred leti je argentinska turistična zveza ugotovila, da vsako leto zaradi tanga državo obišče več kot 100.000 turistk samo iz Evrope, ki jim je na voljo vsaj 20 do 30 večjih plesnih prireditev vsak dan.
Zanimiva je tudi pot tanga v družbo. Ples se je razvijal v drugi polovici 19. stoletja v območju okrog pristanišča La Boca, kamor so s trebuhom za kruhom prihajali milijoni priseljencev in mešali neapeljsko glasbo z andaluzijsko folkloro in drugimi vplivi prišlekov z že uveljavljeno glasbo v Argentini. Od prvih okornih korakov v beznicah in bordelih Buenos Airesa je ples z glasbo, ki je bila takrat socialnega značaja revnega dela prebivalstva, napredoval vsak dan.
Družbene elite so tango še ob prelomu stoletja prezirale, a množica je drla na prireditve. Ko je bil ob prelomu stoletja ples sprejet v Parizu, se je dokončno uveljavil tudi v mestu ob srebrni reki. Dobil je obliko, plesne korake in svoj položaj v družbi.
“Še danes je tango nekaj posebnega in za ples se Argentinci posebej uredimo. Ulični plesalci, ki so prisotni na vsakem koraku, ne sodijo v pravo sliko, vendar je večerna plesna toaleta obvezna,” o argentinskem nacionalnem plesu še pravi Ana Belen Fangio in opozarja, da je ples tudi odlična protiutež vsakodnevnemu stresu in lahko na lep način nadomesti šport.
