Foto: Thinkstock
Do popolne postave v 10 korakih. Najnovejši iPhone na voljo tudi pri nas.
Energijska ploščica za zaposlene mame, ki nimate časa za zajtrk.
Proteini za privlačne mišice. 10 nasvetov za boljši seks.
Ne prezrite potenciala vašega otroka – angleščina za dojenčke od štirih mesecev dalje.
Recite gubam NE z revolucionarno anti-age kremo.
Zapeljite se z novim … in spremenil vam bo življenje. Zdaj tudi na leasing …
Nam lahko prosim daste že enkrat mir?!
Saj smo zaradi tega vašega nenehnega bombardiranja že čisto zmedeni, nemirni, tesnobni, nezadovoljni … Ne vemo več, kaj v resnici potrebujemo. Ujeli smo se v past nenehnega hlastanja za nekimi ideali, ki so jih posamezne industrije (kozmetična, avtomobilska itd.) načrtno postavile tako visoko, da jih nikoli ne bomo mogli doseči. Vmes pa seveda veselo trošimo denar za izdelke, s katerimi naj bi bili bližje temu cilju. In kaj naj bi bil ta cilj? Sreča? Z velike večine oglasov se nam smehljajo lepi, uspešni, srečni ljudje. Mi pa jim gladko nasedamo, ker smo začeli verjeti, da bomo s popolno postavo, uspešno kariero, lepo hišo, hitrim avtomobilom in novim iPhonom zares srečni. Ampak zakaj potem vse več ljudi, ki imajo na videz vse, občuti notranjo praznino, zboli za depresijo, anksiozno motnjo ali kakšno drugo boleznijo? Ker so v hlastanju za idealom zanemarili katerega od štirih aspektov svoje človeške biti.
Človek je kompleksno bitje, sestavljeno iz štirih osnovnih aspektov, ki so med seboj povezani. Vsak zase in vsi skupaj potrebujejo našo pozornost.To so naše telo, čustva, um in duša. Če si predstavljamo, da so to štirje inštrumenti, ki skupaj tvorijo orkester, potem je jasno, da morajo igrati ubrano, v sozvočju, in nihče ne sme preglasiti drugega. Vsi štirje aspekti pa so med seboj povezani in se prekrivajo, tako da je spodnja delitev pravzaprav umetna.
Telo
»Telo je snovni del živih bitij, ki ga razlikujemo od duše, osebnosti ali obnašanja« (Wikipedija).
Ne pravijo zaman, da je naše fizično telo naš tempelj, saj v njem prebivamo. Ni treba, da je popolno po nekih od zunaj vsiljenih merilih. Pomembno je, da se v njem dobro počutimo. V zanemarjenem bivališču se najbrž ne bi počutili dobro, podobno je s telesom. Preko telesa komuniciramo z zunanjim svetom in sami s seboj. Telo nam posreduje informacije, ki prihajajo od zunaj in iz nas samih. Lahko gre za preproste signale kot sta užitek in bolečina, pa tudi kompleksnejše, kot je intuicija.
»Telo si vse zapomni, tu so vsebovani vsi boji in hrepenjenja, ki postavljajo človeka v odnos do sebe in z drugim« (Gostečnik 2012). Zato prisluhnimo svojemu telesu in povedalo nam bo, kaj potrebuje. Če naše telesne potrebe ostajajo kronično nezadovoljene, se bo to izrazilo z določenimi simtomi; fizičnimi ali psihosomatskimi.
Čustva
Čustva so duševni procesi s katerimi izražamo odnos do vsega, kar nas obdaja in do sebe. Poznamo enostavna čustva (veselje, žalost, jeza, strah, gnus, presenečanje) in sestavljena čustva (ljubezen, ljubosumje, sram, obžalovanje …). Čustva so telesni odraz naših misli, saj se pojavijo tam, kjer se um in telo srečata. Ko nas je strah, naše telo drhti, ko smo žalostni nas boli srce ipd. Močna čustva celo ustvarjajo biokemične spremembe v telesu.
Če nismo v stiku s svojim telesom in posledično s čustvi, se nam rado zgodi, da zaživimo zgolj pod vpivom svojega razuma. S tem pa izgubimo velik in pomemben del sebe. Naš razum nam služi tudi kot obramba pred čustveno bolečino, kar je do neke mere seveda dobro. Nevarno postane, kadar so te obrambe premočne in posledično postanemo začasno odrezani od svojih čustev. Čustva nas med drugim opozarjajo na naše resnične potrebe, ki tako ostajajo nezadovoljene. Potlačena čustva nas bodo zato prej ali slej opozorila nase prek fizičnih simptomov.
Za začetek se vprašajte: Kaj se dogaja v meni v tem trenutku? Ampak ne analizirajte in ne presojajte, samo opazujte.
Um
Obstaja veliko teorij uma od Platona do Siegla (Daniel). Če povzamemo po Wikipediji je um aspekt razuma in zavesti, ki se kaže kot kombinacija misli, doživljanja, spomina, čustev, volje in domišljije skupaj z vsemi podzavestnimi miselnimi procesi.
Um se nam kaže kot tok misli. Velikokrat se ujamemo, da v mislih premlevamo pretekle dogodke in načrtujemo prihodnje. Do neke mere je to nujno, nevarno pa postane, ko smo tako zaciklani v preteklosti in/ali prihodnosti, da pozabimo živeti v sedanjosti. Takrat nismo svobodni, saj postanemo sužnji lastnih misli. Najbolj neobremenjeni in svobodni smo takrat, kadar je naš um prost in smo v z mislimi le tukaj in sedaj. Šele tako lahko v polnosti živimo sedanji trenutek, tako kot to spontano počnejo majhni otroci in živali.
Včasih se poistovetimo s svojimi mislimi do te mere, da mislimo, da smo mi in naše misli eno. V resnici pa smo mnogo več. Poskušajte za trenutek izstopiti iz lastnih misli in jih opazovati brez presojanja in odkrili boste marsikaj o sebi. Če smo sposobni na svoje misli pogledati od zunaj, jih začnemo obvladovati, namesto da one obvladujejo nas.
Duša
»Duša je skupek vseh psihičnih procesov, pomemben pojem v filozofiji in psihologiji, eden od centralnih v različnih verah« (Wikipedija).
Nekateri ne verjamejo, da ima človek dušo. Vera v človekovo dušo ni nujno povezana z religioznostjo. Pogovorno kdaj rečemo: Tole je pa za dušo. To pomeni, da se zavedamo, da obstaja nekaj takega kot duša oziroma duhovni aspekt. Duhovno je nekaj, kar nas presega. Je nesnovno in obstaja izven časa in prostora. Če razvijamo lastno duhovnost, potem občutimo, da smo del nečesa večjega od nas samih. Duhovna vprašanja so vprašanja smisla. Kaj je globlji smisel in namen mojega življenja? Kdo sem? Zakaj sem na svetu? Kam grem?
Če v življenju ne najdemo pravega smisla, se zdi vse naše početje jalovo, prazno. Ker živimo v družbi, ki jo je zaznamovala kriza smisla, večkrat občutimo notranjo praznino. Zato iščemo nadomestke v čutnih užitkih, kopičenju materialnih dobrin, kultu lepega in zdravega telesa, raznih odvisnostih itd.
Vprašajte se, kaj resnično potrebujete. Katerega od štirih aspektov ste zanemarili, kajti za zdravo in izpolnjeno življenje potrebujemo vse štiri enako. Šele ko bodo vaše telo, čustva, um in duša v ravnovesju, boste celi in resnično srečni.
Pri tem vam je lahko v pomoč tudi psihoterapija, ki dobesedno pomeni zdravljenje duše.
Avtorica prispevka, ki ga v originalu najdete TUKAJ, je Marija Remškar, doktorandka zakonske in družinske terapije, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Za več informacij lahko obiščete njeno spletno stran Psihoterapija MR.
