Foto: Profimedia
Kanadsko-ameriški psihoterapevt dr. Nathaniel Branden se je s samopodobo ukvarjal od petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo to področje še povsem neraziskano. Velja za pionirja samopodobe in v svojem dolgem življenju je napisal 20 knjig na to temo. Že kot mlad terapevt je ugotovil, da ima velika večina klientov, ki so prihajali k njemu z najrazličnejšimi težavami, pravzaprav težave s samopodobo. Zato se je odločil svoje strokovno življenje posvetiti prav raziskovanju samopodobe.
Naša samopodoba ni zgrajena le enkrat in za vselej v otroštvu. Izkušnje, ki jih dobimo v otroštvu so pri oblikovanju naše samopodobe izrednega pomena, vendar pa si lahko lahko samopodobo kot odrasli še vedno dvignemo, pa tudi zmanjšamo.
Vendar to ni nekaj, kar bi lahko dosegli čez noč. Tu ni nobene čarobne paličice, s katero bi si lahko pričarali dobro samopodobo enkrat za vselej. Gre za živ proces, ki od nas zahteva kar nekaj truda in angažiranosti. In ta proces se pravzaprav nikoli ne konča. Jasno nam je, da moramo skrbeti za svoje telo, če želimo biti zdravi, s samopodobo je podobno. Samopodoba je nekakšen imunski sistem naše zavesti; boljša kot je, bolje smo se pripravljeni soočati z življenjskimi izzivi in prej se poberemo, ko se nam zgodi kaj težkega.
Kaj je samopodoba?
To je naše doživljanje sebe oziroma vsota vseh predstav, mnenj, stališč, lastnosti, ki jih zavedno ali nezavedno pripisujemo sami sebi. Samopodoba je po Brandenu zgrajena iz dveh delov; samoučinkovitosti in samospoštovanja.
1. Samoučinkovitost – sposobnost doseganja željenih rezultatov.
Bolj, ko smo samoučinkoviti, bolj bomo zaupali v lastne sposobnosti razmišljanja, presojanja, izbiranja in odločanja. Bolj bomo poznali svoje potrebe, želje in interese ter jim sledili. Biti samoučinkovit, pomeni aktivno prevzeti nadzor nad svojim življenjem in ne le pasivno opazovati, kaj se bo zgodilo z njim. Glede na stanje na sodobnem trgu dela, kjer se od ljudi pričakuje večja samoiniciativnost, fleksibilnost in sposobnost doživljenjskega učenja, je
zdrav občutek samoučinkovitsti postal potreben, kot še nikoli do sedaj.
“V svetu, kjer je vse človeško znanje vsakih deset let postavljeno pod vprašaj, nam varnost lahko predstavlja le naša sposobnost učenja.” (Branden)
2. Samospoštovanje – prepričanje o lastni vrednosti.
Spoštujemo se, ko menimo, da sta naše življenje in dobro počutje vredna našega truda, da si zaslužimo spoštovanje drugih in da sta naša sreča in osebna izpolnitev dovolj pomembni, da se trudimo zanju. Ljudje z zdravim samospoštovanjem verjamejo, da so prijateljstvo, ljubezen in sreča naravna posledica tega, kar so in kar počnejo. Verjamejo, da so vredni ljubezni.
Obe področji se med seboj podpirata in dopolnjujeta. Obstaja pa nemalo ljudi, ki imajo zdrav občutek samoučinkovitosti, vendar jim primanjkuje občutka lastne vrednosti. Taki ljudje bodo najverjtneje deloholiki in perfekcionisti, ki se nikoli ne bodo mogli ustaviti in uživati v sadovih svojega dela. Verjamejo namreč, da so vredni toliko, kot so učinkoviti. Tako prepričanje nemalokrat vodi v izgorelost. Obstajajo pa tudi ljudje, ki imajo sicer zdrav občutek osebne vrednosti, vendar o sebi verjamejo, da niso učinkoviti. Taki ljudje bodo na akademskem in poslovnem področju dosegli veliko manj, kot bi lahko, če bi zaupali v lastne sposobnosti.
Kako lahko izboljšamo lastno samopodobo?
Branden govori o šestih stebrih, ki podpirajo samopodobo in samopodoba jih podpira nazaj. Oslabitev enega stebra pomeni tudi oslabitev drugih oziroma celotne zgradbe-samopodobe.
1. steber je zavestno življenje.
Živeti zavestno pomeni živeti v sedanjem trenutku oziroma spremljati življenje, kot se nam kaže iz trenutka v trenutek. Biti z mislimi pri tisti stvari, ki jo trenutno počnemo. Gotovo ste se že zalotili, da ste se v avtomobilu peljali v službo, med vožnjo ste bili z mislimi popolnom drugje, potem pa ste se naenkrat kar znašli na parkirišču. Nemalo ljudi večino svojega življenja preživi na takšnih “avtopilotih”. Fizično so sicer prisotni, vendar z mislimi čisto drugje. Kar je velika škoda, saj na ta način svoje življenje nekako “prespijo”.
Zato je že skrajni čas, da se zbudimo. Da postanemo bolj čuječi, torej živimo v sedanjem trenutku. Pri tem nam lahko pomaga tudi praksa čuječnosti (minfulness), ki v zadnjih letih postaja čedalje bolj priljubljena, njen dober učinek na duševno in telesno zdravje pa je podkrepljen s številnimi znanstvenimi raziskavami.
Živeti zavestno pomeni tudi biti spoštljiv do resničnosti. Tako do svoje notranje (misli, čustva, potrebe, želje, hrepenjenja), kot do zunanje resničnosti (svet, ki nas obdaja – fizično, kulturno, družbeno, ekonomsko in politično).
Vmes pa je naše telo, na meji med našim notranjim in zunanjim svetom. Wilhem Reich, ki je vpeljal telo v psihoterapijo, pravi, da kadar so naši občutki blokirani in zatrti, takrat je naše dihanje omejeno in mišice zakrčene. Ko se to pogosto ponavlja, ta blokada postane del naše telesne strukture, nekakšen oklep. Tako smo nenehno napeti, ker s tem preprečujemo določenim občutkom, da bi prišli v zavest. Če zavestno poglobimo dihanje in delamo vaje za sproščanje mišic, bomo na ta način osvobodili tudi “vklenjeno” zavest.
Če živimo zavestno, potem je naš um svoboden in aktiven, ne pa vklenjen in pasiven. Ne slepimo se in ne izogibamo se dejstvom, ampak se jih zavedamo. Ne bojimo se, da bi novo znanje zamajalo naša stara prepričanja in vrednote. Ne bojimo si priznati napake in jo popraviti. Nenehno učenje in s tem osebna rast postane naš način življenja.
Svojo stopnjo zavedanja ponavadi zmanjšamo, ker se želimo izogniti bolečini. Saj poznate tisti pregovor: Česar ne veš, to te ne boli. Vendar človek na nekem nivoju vedno ve, četudi si še tako zatiska oči. Branden pravi, da bi morali strah in bolečino prepoznati kot signala, ne da zapremo svoje oči, ampak da jih širše odpremo. Ne da pogledamo stran, ampak pozorneje. To je seveda težko, ker smo ljudje že po naravi narejeni tako, da se izogibamo bolečini.
Ampak ravno strah in bolečina sta lahko pokazatelja, da je naše življenje skrenilo v napačno smer. Šele, ko si dovolimo čutiti vse naša občutke, lahko začnemo aktivno spreminjati naše življenje na bolje.
To velja tako za naše zasebno kot poslovno življenje. Če se dobro zavedamo, kaj se dogaja okrog nas v poslovnem svetu, potem nas bosta težje povozila čas in konkurenca.
2. steber je samosprejemanje.
Če se ne sprejemamo, potem je nemogoče, da bi imeli dobro samopodobo. Samosprejemanje je odločitev. Rečem si: Živ/a sem in tega se zavedam. Cenil/a bom sebe, s seboj bom ravnal/a spoštljivo, stal/a bom za svojo pravico do obstoja.
Samosprejemanje pomeni, sprejeti vse aspekte sebe: svoj videz, misli, čustva, vedenje. Da smo prijazni so sebe in se spoštujemo. Ni treba, da bi nam bilo vse na nas všeč, da bi se sprejeli. Pomislimo na ljubljeno osebo. Gotovo ima tudi kakšno lastnost, navado, ki nam ni všeč, pa jo kljub temu sprejemamo in jo imamo radi. Naučimo se imeti radi tudi sami do sebe.
Izkušajmo svojo realnost takšno, kot je, brez da bi jo poskušali zanikati ali zatreti. Da mislimo, kar mislimo, da čutimo kar čutimo, da si želimo kar želimo, da delamo, kar delamo, da smo to kar smo. Šele na ta način smo lahko svobodni, sproščeni in naravni.
“Zakaj bi sprejel/a svoje negativne občutke?”, se boste morda vprašali. Ker bodo le tako izgubili svojo moč. Bolj kot jih bomo odganjali, bolj bodo vsiljivi. Se spomnite zgodbe o Trnuljčici? Začne se tako, da ena od vil ni povabljena na zabavo ob rojstvu kraljične. Užaljena se maščuje tako, da nad novorojenko pošlje prekletstvo, da se bo pri 15 letih zbodla v vreteno in umrla. Druga vila nato prekletstvo omili s stoletnim spancem. Vse to se ne bi zgodilo, če bi bila prva vila povabljena na zabavo.
Šele, ko sprejmemo svoje negativne občutke take, kot so, smo jih pripravljeni izpustiti. Ni nujno, da so nam všeč, a jih sprejmemo, kot del sebe, svojega izraza. Če mislim te misli, ki me vznemirjajo, jih pač mislim. Sprejmem celotno realnost svojega obstoja. Če nekega svojega občutka še ne morem sprejeti, potem sprejmem obrambo. Priznam si, da se na primer bojim razjeziti, ali da si bojim priznati, da sem zaljubljen/a. Ker kadar se borimo proti obrambi, se ta še okrepi, ko jo sprejmemo, pa se začne počasi topiti. Kar je res, je res. Ne racionaliziram, ne zanikam, ne poskusim razložiti. Sprejti je več kot le opaziti ali priznati. Občutenje naših občutkov ima direktno zdravilno moč.
Nekateri zmotno mislijo, da če bodo sprejeli negativne aspekte sebe, bodo optičali tam in ne bodo napredovali. Ampak ravno samosprejemanje je predpogoj ta spremembo in rast.
Iz napake se ne morem ničesar naučiti, če najprej ne priznam, da sem jo storil/a. Ni sprejetje, ampak zanikanje tisto zaradi česar obtičimo.
3. steber je odgovornost zase.
Pomeni prevzeti odgovornost in kontrolo nad svojim življenjem. Ko se rodimo, je naše življenje v rokah staršev ali skrbnikov. Z odraščanjem pa prevzemamo čedalje več odgovornosti; za šolo, svoje stvari itd. S polnoletnostjo sami postanemo odgovorni za svoje življenje. Takrat za svoje napake tudi kazensko odgovarjamo. Veliko odraslih obtiči, ker krivijo starše za svojo nesrečo, neuspeh ipd. Lahko, da se vam je zgodila krivica in ste utrpeli veliko škode. Resnično mi je žal. Vendar ste sedaj vi odgovorni za to, kaj boste naredili s preostankom svojega življenja. Naj se sliši še tako kruto. Seveda ne morete biti odgovorni za zunanje okoliščine: recesijo, vojno, bolezen, naravne katastrofe …
Odgovorni pa ste za tisto, na kar lahko vplivate s svojim delovanjem.
Odgovorni smo za uresničitev svojih želja.
Odgovorni smo za svoje odločitve in dejanja.
Odgovorni smo za stopnjo zavedanja, ki jo vnesemo v svoje delo.
Odgovorni smo za stopnjo zavedanja, ki jo vnesemo v svoje odnose.
Odgovorni smo za to, kako se obnašamo do soljudi – partner, otroci, prijatelji, nadrejeni, sodelavci, stranke …
Odgovorni smo za to, kako si razporejamo čas in postavljamo prioritete.
Odgovorni smo za svojo osebno srečo.
Odgovorni smo za sprejetje ali izbor vrednot, ki nas vodijo v življenju.
Odgovorni smo za dvigovanje lastne samopodobe.
Šele, ko se zavemo svoje odgovornosti za lastno srečo, se aktiviramo. Če samo pasivno čakamo princa ali princeso na belem konju, ki nas bo prebudil/a s poljubom in odrešil/a, se bomo pošteno načakali. Ne bo ga/je. Če bomo le čakali, da se bo zgodilo nekaj, kar bo dvignilo našo samopodobo, bomo zagotovo razočarani.
4. steber je samo-asertivost.
Se morda spomnite, kolikokrat ste v zadnjem času rekli da, čeprav ste hoteli reči ne? Če se vam to pogosto dogaja, potem je čas, da se naučite biti bolj asertivni. Asertivnost pomeni pripravljenost postaviti se zase; da sem odkrito lahko to, kar sem. Pomeni, da s seboj ravnam spoštljivo v vseh interakcijah z drugimi. Seveda pa moram biti spoštljiv/a tudi do sogovornika. Asertivnost se nahaja med dvema skrajnostima; podložnostjo in agresivnostjo.
Da bi bili asertivni, pa se moramo svojih čustev, potreb in pravic najprej zavedati. Ste se kdaj zalotili, da niste odkrito izrazili svojega mnenja, ker je bilo drugačno od sogovornikovega? Zato ste mu le pokimali in si mislili svoje. Svoje dejanje ste sami pri sebi opravičili nekako takole: “Saj ni vredno besed, saj tako ne bi razumel.” Vendar ste se po dogodku počutili nekako poklapano. Seveda, saj ste sami sebe pustili na cedilu. In vsakič, ko to storimo, naredimo škodo lastni samopodobi.
Zakaj ljudje to počnemo? Zato da bi zadovoljili, pomirili sogovornika, da bi manipulirali z njim ali ker enostavno želimo pripadati. Če kot otroci nismo bili deležni brezpogojne ljubezni, smo se naučili, da je treba zatreti sebe in se prilagoditi željam in potrebam drugega, če hočemo biti ljubljeni in sprejeti. Ker otrok podzavestno čuti, da brez staršev ne more preživeti, se ukloni in zato plača neznansko ceno. Ampak zdaj ste odrasli in tega vam ni več treba početi. Ni vam treba ugajati za vsako ceno.
Asertivni smo lahko, ko o sebi in o svojem življenju mislimo naslednje: Pravico imam obstajati. Moje življenje ne pripada drugim in na svetu nisem zato, da bi izpolnjeval/a pričakovanja drugih.
To spoznanje pa je za marsikoga naravnost strašljivo, saj s seboj prinaša tudi odgovornost. Moje življenje
je v mojih rokah in ne v rokah moje matere, očeta ali drugih avtoritet. Vsak od nas je torej postavljen pred izbiro: Bo živel življenje po scenariju, ki so ga zanj napisali drugi ali pa bo prevzel odgovornost in si ga napisal sam.
5. steber je smiselno življenje.
Pomeni postaviti si cilje in narediti akcijski načrt, kako jih bomo dosegli. Potem ga je potrebno še udejaniti.
Živeti smiselno med drugim pomeni živeti produktivno. Biti produktiven pomeni pretvarjati lastne misli, znanje, ideje v realnost. Odgovoren človek bo s svojim delovanjem sam podpiral svojo eksistenco. Tega bremena ne bo preložil na ramena nekoga drugega. Ni pomembno, kakšno vrsto dela boste izbrali, pač pa, da vam le to ponuja priložnost za uresničitev vaših potencialov. Seveda se zgodi, da kdaj ostanemo brez službe ali da moramo prijeti za katerokoli delo. Pomembno je, da ne obupamo, da ne nehamo iskati in stremeti za tistim, kar si v resnici želimo.
Da pa bi vedeli, kaj si želimo, si moramo najprej postaviti naslednja vprašanja:
Kaj skušam doseči?
Na kakšen način skušam to doseči?
Zakaj mislim, da je to primeren način?
Kakšno povratno informacijo iz okolja dobivam; mi gre dobro ali slabo?
Sem dobil/a kakšno novo informacijo, ki jo moram upoštevati?
Morda potrebujem novo strategijo?
Bi bilo dobro ponovno premisliti o mojih ciljih in namenih?
Živeti smiselno pomeni živeti z visoko stopnjo zavedanja. Zgornjih vprašanj pa si ni dobro postaviti le na poslovnem, ampak tudi na zasebnem področju. Ko smo v službi dobro vemo, da ni dovolj, če imamo le radi svoje delo, moramo tudi dejansko delati. V intimnih odnosih pa si predstavljamo, da je ljubezen dovolj, da bo sreča prišla sama od sebe. Če pa ne pride, potem smo verjetno z napačno osebo. Zato se toliko parov razide. Ker se ljudje preredko vprašamo: Če je najin cilj imeti uspešno razmerje, kaj morava zato narediti? Katera dejanja so potrebna, da ohraniva prijateljstvo, strast, intimo, ranljivost, čustveno povezanost, rast?
Vedno, ko imamo pred seboj cilj, potrebujemo tudi akcijski načrt. Drugače bo ostalo le pri fantaziranju in frustriranemu javkanju: Ko bi le … Če želimo doseči svoje cilje, seveda potrebujemo samodisciplino. Nekdo si lahko še tako želi postati koncertni pianist. Če ne bo vsak dan več ur vadil, tega cilja pač ne bo dosegel. Samodisciplina pomeni sposobnost žrtvovati trenutno ugodje za oddaljen cilj. To pa je znak osebnostne zrelosti. Če sam/a ne storim nečasa, se ne bo nič spremenilo. Ko delujemo v smeri svojega cilja, nismo le srečnejši, ampak raste tudi naša samopodoba.
6. steber je osebna integriteta.
Osebna integriteta pomeni ujemanje med posameznikovimi prepričanji in vedenjem. Delam to kar čutim, mislim in govorim. Nasprotje osebni integriteti je hinavščina. Bolj, ko živimo v skladu z lastnimi vrednotami, višja je naša osebna integriteta. Bolj si bomo zaupali in bolj nam bodo zaupali drugi. In obratno. Večkrat, ko delujemo tako, da izdamo svoje vrednote in prepričanja, manj se spoštujemo. Če to postane navada, potem si sploh ne zaupamo več in ne zaupajo nam niti drugi. S tem trpi tudi naša samopodoba.
Kadar kršitev osebne integritete poškoduje našo samopodobo, jo lahko pozdravi le to, da integriteto ponovno vzpostavimo. Če se sprašujemo o lastni integriteti, si postavimo naslednja vprašanja:
Sem iskren/a, zanesljiv/a in zaupanja vreden/a?
Držim svoje obljube?
Počnem stvari, za katere pravim, da jih občudujem in se izogibam tistim, katere grajam?
Sem pošten/a do drugih?
Včasih se znajdemo v konfliktu med dvema različnima odločitvama in rešitev nikakor ni na dlani. Osebna integriteta nam ne zagotavlja, da bomo vedno sprejeli najboljšo odločitev, zahteva le naš angažma, da se jo trudimo najti. Da ostajamo avtentični. To pomeni, da se odločimo v skladu s svojim znanjem, prepričanjem, notranjim občutkom. Nato pa prevzamemo odgovornost za svojo odločitev vključno z njenimi posledicami.
Večina vprašanj, ki pomenijo izziv naši integriteti, ni velikih, ampak majhnih. Seštevek vseh naših odločitev pa ima vpliv na naš občutek zase. Včasih je težko ohraniti osebno integriteto v družbi podkupovanja, laži in prever. “Zakaj bi bil/a jaz pošten/a, če pa politiki niso?” se morda sprašujete. Zato se prakticiranje osebne integritete včasih zdi osamljeno in herojsko početje. Vendar mora na koncu vsak živeti s seboj in z lastno vestjo. In miren sanec in zdrav občutek zase, je vreden več od nakradenih milijonov. Če je osebna integriteta vir zdrave samopodobe, potem je tudi njen izraz.
Tako, spoznali ste vseh 6 stebrov samopodobe. Če jih boste integrirali v svoje vsakdanje življenje, bo vaša samopodoba podprta in okrepljena, če ne, se bo sesula vase kot stavba brez podpornih stebrov. Če se trudite, vendar vam ne uspeva najbolje, potem vam je lahko v pomoč psihoterapija.
Članek je povzet po knjigi: Six Pillars of Self-Esteem, Nathanien Branden. Priporočam v branje.
