“Pa saj, če dobro premislim, sploh ne rabim psihoterapije. Saj moje težave niso tako hude … Pravzaprav mi nič ne manjka, mnogi imajo še veliko večje probleme. Moram biti zadovoljen/zadovoljna s tem, kar imam … Poleg tega je to velik strošek in ne vem, če si ga lahko privoščim.
Roko na srce, prihod na prvo uro psihoterapije je vsekakor korak, ki terja kar nekaj poguma. Kot terapevtka sem bila tudi sama večkrat v vlogi klientke, zato vem, kako je, ko prvič potrkaš na vrata terapevtske pisarne.
Najbrž vas bo vprašal tudi, zakaj ravno zdaj, kako si predstavljate terapevtski proces, kaj pričakujete od njega, kaj bi radi v terapiji dosegli.
Po uvodnem srečanju si boste verjetno že lahko odgovorili na naslednja vprašanja: Je to človek, ki mu bom lahko zaupala? Je dovolj strokoven? Se ob njem počutim varno, slišano, razumljeno in sprejeto? Bi s tem terapevtom lahko zgradila varen terapevtski odnos? Bi se sčasoma (če se zdaj še ne) ob njem lahko počutila sproščeno? Če ste na zgornja vprašanj odgovorili pritrdilno, potem je smiselno, da vstopite v terapevtski proces.
“Če grem na psihoterapijo, potem bo potrjeno, da je z mano nekaj narobe, da sem duševno bolan, da sem slabič, da nisem sam sposoben reševati svojih težav. In če ljudje izvejo za to, kaj si bodo mislili?”
- so se znašli v težkem življenjskem obdobju,
- imajo težave pri obvladovanju vsakodnevnega stresa (tudi pozitivni dogodki, so lahko stresni),
- težave v medosebnh odnosih,
- težje izražajo ali obvaldujejo svoja čustva,
- jih hromijo nerazumljivi strahovi,
- se borijo z anksioznostjo in depresijo,
- so doživeli zlorabo, travmo,
- bi radi bolje razumeli sebe in se znebili škodljivih vzorcev,
- ne zmorejo oditi od doma, se odcepiti od staršev,
- si želijo izboljšali svojo samopodobo,
- imajo težave v partnerstvu, pri vzgoji otrok,
- se bili nezvesti oni ali partner,
- občutijo notranjo praznino,
- so se znašli pred težko odločitvijo ….
Če hodite na psihoterapijo niste slabič, le svoje življenje jemljete dovolj resno, da ste pripravljeni delati na sebi, da bi ga obrnili na bolje.
Da smo v terapevtskem odnosu lahko odprti, je zato potrebno najprej zgraditi zaupen terapevtski odnos, to pa je proces, ki zahteva svoj čas.
“Nezadovoljna sem v svoji službi. Če ne bi prekinila šolanja zaradi otrok, bi lahko končala faks in sedaj imela boljšo službo. Tako pa nimam nobenih možnosti za kaj boljšega.”