»
/ 1 leto ago
Prispevek strokovnjaka

Dotaknila se me je zgodba s področja paliativne nege, ko je medicinska sestra opisala, kaj so ljudje na smrtni postelji obžalovali. Namreč, ko se nam življenje izteka in delamo inventuro preteklih desetletij in odnosov, ki so nam krojili življenje, se pokaže, kaj vse smo želeli narediti, pa nismo, česa nismo hoteli, pa smo vseeno ždeli v nekih odnosih, ki so bili za nas toksični in kaj vse sodi v obžalovanje.

NOVICE
* This field is required

Življenje imamo v tem telesu eno samo. Zato se ustavimo pri nekaj najbolj močnih obžalovanjih teh umirajočih ljudi, poglejmo vase, ter iskreno razmislimo o tem, kaj lahko že danes naredimo, da preprečimo to ali ono obžalovanje.

Foto%3A+Profimedia

Foto: Profimedia

Foto%3A+Profimedia

Foto: Profimedia

Tole je nekaj obžalovanj, ki so pri večini umirajočih najbolj pogosta:

  1. Želim si, da bi imela dovolj poguma, da bi živela svoje želje in sanje, ne pa tako, kot so drugi od mene pričakovali ali zahtevali. Ko posameznik pogleda nazaj ob svoji »inventuri življenja«, jasno vidi, da so mnoge sanje ostale neuresničene. Pri tem se zaveda, da je to posledica odločitev, ki jih je bil prisiljen sprejeti skozi tok življenja. Bi rekla, da je najbolj pomembno ceniti svoje zdravje in se truditi, da ne prisilimo našega telesa oziroma organizma v to, da se zateče v bolezni, da bi nas tako ustalilo v naši neprestani dirki in pehanju za denarjem.
  2. Želim si, da bi imela več poguma, da pokažem svoja čustva. Namreč, mnogi potlačimo svoje čustvene odzive zato, da živimo v miru z drugimi ljudmi. A to povzroči, da postanemo drugačna osebnost kot smo v resnici, saj ne izražamo tistega, kar nas moti ali si pač želimo. Smo tiho, samo da je ljubi mir v hiši. Verjamem, da so mnoge prezgodnje težke bolezni rezultat teh čustev, ki jih nismo dali na svetlobo, temveč smo jih stlačili globoko v sebe. A kot vemo, ne moremo nadzorovati reakcij drugih ljudi, zato je bolj pomembno, da izražamo svoja čustva pa četudi s tem tvegamo, da bo kakšen odnos razpadel. Boste vsaj sebe dobili nazaj.
  3. Želim si, da ne bi toliko delal. Predvsem moški so tisti, ki obžalujejo, da niso bili prisotni ob odraščanju otrok in da so bili odsotni iz družinskega življenja. Časa pač ne moremo obrniti nazaj. Zadnje čase so tudi ženske tiste, ki izjemno veliko delajo, otroke čuvajo stari starši ali varuške, s partnerjem in možem se vidita zgolj pred spanjem, ko se mrtvo utrujena zvalita na posteljo. In tako minejo desetletja. Odnosov, vsaj kvalitetnih, ni.
  4. Želim si, da bi si dovolila biti bolj srečna. Biti srečen je odločitev. In ker so ti ljudje na smrtni postelji ostali v svojih železnih vzorcih in navadah, niso izbrali opcije sreče. To obžalujejo, ko se poslavljajo. Nasmejte se in izberite biti srečni! Verjamem, da tudi takšna občutenja podaljšajo življenje.
  5. Želim si, da bi bila v bolj tesnih stikih s prijatelji in prijateljicami. Kot vemo, je potrebno prijateljske odnose zalivati s prijateljsko ljubeznijo, časom, trudom in naklonjenostjo, pravzaprav tako kot to velja za partnerske odnose. In ker na to pozabimo, na koncu življenja nimamo nikogar, ki bi mu lahko rekli »moja draga prijateljica«. Vsi, ki umirajo, pogrešajo svoje prijatelje.
  6. Želim si, da bi obdržala bolj tesen stik z otroki. Otroci odrastejo in si postavijo lastno življenje na noge, pa tudi družino in nimajo več časa za starajočega starša. Ob izteku življenja človek doživi občutek, da bi lahko mnogo več ljubil in objemal svoje otroke, da bi lahko tkal tesen čustveni stik skozi celotno življenje in tako ne bi sedaj obžaloval svoje osamljenosti in izolacije.

Skratka, delajte s seboj ljubeče, prijazno in skrbno. Vaše misli naj bodo pozitivno usmerjene. Bodite optimisti. Negujte sebe, v veliki meri pa negujte vse vrste odnosov, v katere vstopate, naj si bo to partnerski odnos, odnos med vami in otroci, med vami in vašimi starši, ki se starajo, med vami in prijatelji, med vami in sodelavci in kar je še drugih odnosov. Ker živimo le enkrat v tem telesu. Izberimo biti srečni!

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.

Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.

Tagtags
, , ,

Nekoč, pred davnimi časi, v vedski kulturi, ki ni zapisana v zgodovini in se je niti ne omenja, so ljudje znali živeti brez nasilja, niso imeli težav s slabimi navadami, njihove misli so bile iskrene, čiste in radostne. Znali so ljubiti in biti igrivi. Delovali so enostavno, bili polni znanja ter živeli življenje. V današnjih časih, da je človek sam s sabo, prisluhne sebi v tišini, pa je že prava oblika umetnosti.

Vam je znan občutek po odličnem sestanku ali opravljenem izpitu, ko ste tako srečni, da se vam zdi, da se morate za uspeh nagraditi? In seveda si nagrado vsi zaslužimo, a takoj, ko pomislimo na nagrajevanje, naše misli odidejo na večerjo v fino restavracijo ali k zapravljanju denarja za oblačila, čevlje ali opremljanje stanovanja. In če pogledamo s stališča psihologije, je jasno, da je sistem nagrajevanja jedro naše vzgoje.

Vsak dan se trudimo, da bi ljubezen izkazovali svetu, okolju in ljudem okoli nas. Včasih pa v ljubezni do drugih pozabimo ljubiti sebe. A ljubiti sebe je najbolj pomembno in bi moralo biti naša prioriteta. Kot v vseh odnosih, so tudi v ljubezni do samih sebe malenkosti pomembne prav tako kot velike ljubezenske geste.

Danes je že veliko napisanega o pozitivnem razmišljanju, povsod so dosegljive različne tehnike za doseganje le tega, moč pozitivnega razmišljanja pa v povezavi z zdravjem potrjuje tudi že medicina. Ljudje res že marsikaj poznamo, a vseeno se pojavlja veliko dvomov v smislu: “Razmišljam pozitivno in se nič ne zgodi”, “Poskušam in ne gre”, “Moje življenje je še vedno bedno.”