Santosha je druga od Niyam Patanjalijevih 8 korakov joge. Niyame so principi našega notranjega delovanja in nas vodijo v raziskovanje odnosa s seboj. Sanskritska beseda santosha je razdeljena na dva dela: prvi del besede »sam« pomeni »v celoti«, in drugi del besede »tosha« pomeni »sprejemanje, zadovoljstvo«. Santosha torej pomeni popolno sprejemanje ali zadovoljstvo.
Ta korak joge je za marsikoga zelo težak, ker smo kot družba prepojeni z vzorci »nisem dovolj dober« ali »preveč sem to in to…« Vzorci kot so »nisem dovolj pameten/a«, »nisem dovolj lep/a«, »odnosi mi ne gredo dobro od rok« itd.. so programi. Kadar delujemo v teh programih, izbiramo take odnose, službe in situacije, kjer se ta naša pričakovanja potrjujejo in krepijo naše programe.
Foto: Profimedia
Torej, če je naš pogled na življenje večinoma negativen, je težko doseči pozitivno stanje duha.
Prav tako ljudje prevečkrat živimo v prihodnosti, vsi zelo dobro poznamo misli kot so: »Ko bom naredil/a to in to, bom srečen/srečna…« Razmišljamo o prihodnosti, o času, ko bomo končali študij, ko se bomo upokojili, ko bodo naši otroci končali šolanje, ko bomo shujšali, ko si bomo kupili nov avto itd…. Vsi imamo idejo o nečem ali o kakšni materialni dobrini, ki nam bo v bodoče pomagala biti bolj srečni in zadovoljni.
Santosha ali zadovoljstvo ne pomeni, da nehamo delovati in se odrečemo lastnim potrebam in željam. Zadovoljstvo pomeni, da sprejmemo in cenimo, kar imamo in tisto, kar smo že in se od tu počasi in nenasilno premikamo naprej.
V človeški naravi je, da v življenju hočemo več, hočemo priti višje in hitreje, si ne dovolimo vzeti počitka, dokler ne dosežemo svojih ciljev in želja. To je naravni nagon človeka, ki nam pomaga preživeti.
Razmislimo o tem, kateri cilji so resnično pomembni za naše življenje, naš svet in našo blaginjo. Izguba teže, nakup avtomobila, hiše ali celo srečanje z nekom so le iskanje sreče izven sebe. Je iskanje nečesa, kar bi nas razveselilo, vendar to veselje, če ima vir izven sebe, navadno hitro mine. In ujamemo se v krog, kjer spet iščemo srečo, nato se ponovno pojavi žalost, pomanjkanje ljubezni in nastopi strah.
Kako si torej pomagati z jogo k večjemu zadovoljstvu?
Odgovor je v ne-navezanosti in spoštovanju svojih lastnih resnic.
Joga nas uči, da sreče ne iščemo izven sebe, ampak da ozavestimo, da je mir in sreča znotraj nas. Kadar pričakujemo, da nam bodo materialne dobrine in drugi ljudje prinesli svobodo in srečo, smo na poti k nezadovoljstvu.
Ego najprej želi, hrepeni, se veseli, nato doživlja bolečino, izgubo, spet željo in pohlep, pričakuje srečo in spet razočaranje.
Razmislimo o tem kdaj smo pravzaprav zadovoljni? Kakšne so okoliščine, da čutimo zadovoljstvo? Ali so le te vedno enake?
Srečo in zadovoljstvo lahko občutimo na različne načine. Ena oblika sreče je, ko zadovoljujemo sami sebe, svoja čutila. Ta vrsta sreče je prehodna in minljiva. Vedno je najprej želja, hrepenenje in nato zadovoljitev, temu pa sledi navezanost in žalost. Druga vrsta čutenja sreče lahko izhaja iz uspeha. Ko smo uspešni, je ego zadovoljen. Tudi ta vrsta sreče je minljiva. Ego, ki je pritrjen na “denar in slavo”, se boji izgube teh stvari in jezen in razočaran, ko se to zgodi. Tretja vrsta sreče prihaja iz služenja
drugim. Sreča, ki izhaja iz dela, kjer zadovoljujemo sebe s služenjem drugim prav tako zadovoljuje ego.
Kaj je torej resnično zadovoljstvo? Življenje iz srca, z odsotnostjo ega.
Mi sami smo tisti, ki se v resnici edino lahko spremenimo
Pri poti v lastno spremembo, nam lahko pomaga razumevanje, da je človek del stvarstva, narave. Prav tako kot narava, ki se spreminja skladno z letnimi časi, življenjskimi cikli, se spreminja tudi človek (telo, um, duša).
Vse to, kar v tem trenutku dojemamo, kar menimo da smo, se v naslednjem trenutku lahko popolnoma spremeni. Vse je v spremembi, človek je sprememba.
Torej sreče ni iskati izven, leži v nas, samo odkriti jo je potrebno. Prav to lahko naredimo s pomočjo joga prakse.
Princip zadovoljstva v jogi
Vsak praktikant joge se je, ali se v nekem obdobju med samo prakso primerja z drugimi, preverja v umu ali je morda boljši ali slabši od soseda. Ne glede na kateri zahtevnostni stopnji prakse smo, si želimo več. Dobra plat joge je, da ni tekmovanje, imamo celo življenje čas, da razvijamo našo prakso, počasi, nenasilno in z zadovoljstvom. Joga nima meja, ni izmerljiva, je osebna izkušnja vsakega posameznika, zato merjenje v izvedbi asane in dolžine diha ni na mestu.
Če se na praksi joge primerjamo z drugimi, razmišljamo kako izgledamo in ali je naš sosed boljši ali slabši od nas, na nek način zlorabljamo našo prakso, saj nas ta vodi v negativnost in v nesprejemanje sebe. Na ta način hranimo prepričanje, da nismo dovolj dobri taki kot smo. To da sprejmemo omejitve svojega telesa je pomembno tudi z vidika osebne prakse joge – če se namreč na silo potiskamo v položaje, za katere še nismo (ali morda nikoli ne bomo) pripravljeni, se telo upre, postane togo, se brani pred siljenjem, lahko pa se tudi poškodujemo.
Namesto, da nasedemo današnjim idejam o lepem telesu, in prepričanjem, da naše telo ni dovolj dobro takšno kot je, lahko s pomočjo joge okrepimo pozitiven odnos s svojim telesom. Prenehajmo se osredotočati na to, kako naše telo izgleda in se začnimo osredotočati na to, kako se naše telo počuti. Počutje telesa lahko preučujemo in izboljšujemo s pomočjo asane, meditacije, pranajame, s spremembo načina življenja, ki nam ga ponuja joga. Na ta način se globlje povežemo s seboj in s svetom okrog nas.
Kadar smo ujeti v neki situaciji in imamo občutek, da ne moremo narediti tistega, kar bi morali, je težko sprejemati sebe in živeti v zadovoljstvu. Vendar je to ključno za trajno osebno preobrazbo. Ravno praksa joge nam pomaga pri potrpežljivosti v življenju, da ozavestimo, da se stvari zgodijo takrat, ko je za nas prišel čas in ne prej, ne glede na to, koliko si mi (ego) to želimo.
Ko življenje ni takšno, kot bi želeli
Vsi se kdaj znajdemo v težkih življenjskih situacijah – izgubimo službo, smo v bolečem odnosu ali pa nam ta razpade, naši otroci imajo težave v šoli, doživljamo smrt v družini itd… V teh primerih je težko čutiti mir in zadovoljstvo. Santosha nas uči, da poiščemo mir v sebi, čeprav je okrog nas ne-mir. Praktikant joge se v vsaki situaciji zaveda, da je v težkih situacijah najbolj pomembna razsodnost in lasten odziv na situacijo. Če znamo poiskati mir v sebi, se zavedamo, da so še tako težke situacije le del sprememb in rasti.
Resnično zadovoljstvo dosegamo, ko je naš um »satvičen«, uravnotežen. Namesto, da podležemo hrepenenju po stvareh, ljudeh in situacijah, se prepustimo in sprejmemo življenje tako kot je. Šele takrat začnemo gledati iz najglobljega dela sebe in naše življenje ni več omejeno z zunanjimi spremembami. Santosha nas uči, da obdržimo pozitivno naravnanost tudi v težkih situacijah. Lahko izberemo plavanje v temi in težavah ali pa se dvignemo nad izzive in jih vidimo kot priložnost za rast in transformacijo.
Ko sprejmemo vse v življenju kot božje darilo, se prenehamo primerjati z drugimi, takrat se ugasne potreba po željah, po »biti nekdo«, po »doseči nekaj«, kar občutimo kot zadovoljstvo in mir.
Kot je zapisal kitajski filozof Lao Tzu: “Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Veselite se v stanju kot je. Ko se zavedaš, da ti nič ne manjka, ves svet pripada tebi. ”
