Foto: profimedia
Retrospektiva se bo danes začela s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Projekcijo bo pospremila glasbena spremljava, ki jo bodo v živo izvedli avtor glasbe, dirigent in pianist Andrej Goričar, violinist Matej Haas, klarinetist Jakob Bobek in violončelist Milan Hudnik. Pred tem bodo predvajali dva sodobna kratka animirana filma – večkrat nagrajeni Steakhouse režiserke Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko.
S slavnostnimi nagovori bodo retrospektivo napovedali vodja filmskega programa v Avstrijskem filmskem arhivu Florian Widegger, direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos in v. d. generalne direktorice direktorata za ustvarjalnost ministrstva za kulturo Barbara Koželj Podlogar, ki bo retrospektivo tudi odprla. Odprtja se bodo med drugim udeležili generalni direktor Avstrijskega filmskega arhiva Nicolaus Wostry, generalni direktor z avstrijskega ministrstva za kulturo Jürgen Meindl ter vodja kabineta ministrstva za kulturo Nina Ukmar.
V programu retrospektive bodo sodelovali tudi nekateri filmski ustvarjalci. Projekcijo filma Boštjana Hladnika Ples v dežju 15. marca bo uvedel pogovor o slovenski kinematografiji, na katerem bodo sodelovali režiserki Špela Čadež in Lea Vučko, režiser in filmski snemalec Karpo Godina ter sokuratorja retrospektive Varja Močnik in Igor Prassel iz Slovenske kinoteke. Večer zatem, 16. marca, bosta svoje filmsko ustvarjanje predstavila Karpo Godina in režiser Matjaž Ivanišin.
Retrospektiva bo gledalcem ponudila prerez slovenske kinematografije skozi desetletja, nekateri režiserji, kot so France Štiglic, Karpo Godina, Jože Babič, Damjan Kozole in Jan Cvitkovič, bodo predstavljeni z več filmi. Med drugim pa bodo na ogled tudi filmi Poljubi mehka me radirka Zvonka Čoha, (A)torzija Stefana Arsenijevića, Ekspres, ekspres Igorja Šterka, Varuh meje Maje Weiss, Boj za Siniše Gačića, Peterka: leto odločitve Vlada Škafarja in Človek s senco Eme Kugler.
“Nobena retrospektiva slovenskega filma, ki je omejena na izbor, seveda ne more odgovoriti na vprašanje, kaj so glavne značilnosti in posebnosti slovenskega filma, naj gre za njegove zgodnje začetke, obdobje znotraj jugoslovanske kinematografije ali za obdobje po slovenski osamosvojitvi. Morda na to vprašanje skoraj lažje odgovorimo, če se vprašamo, kaj te značilnosti niso. Torej, kaj niso posebnosti slovenskega filma,” so zapisali v kinoteki.
Kot so dodali, je težko govoriti o izrazitih slogovnih ali tematskih tokovih. “Nasprotno: slovenski film je predvsem panorama avtorskih poetik, za katere je značilno, da se ne odzivajo na trende, ampak iščejo svoj lasten tematski, estetski in avtorski izraz. To, po drugi strani, spet ne pomeni, da je slovenska kinematografija polna avtorjev s kontinuiranim in prepoznavnim filmskim obrazom; veliko več je režiserjev, ki iz filma v film iščejo in izumljajo nove filmske jezike in pristope.”
Skupno ali vsaj prevladujočo lastnost slovenska filma bi morda vseeno našli v družbeni kritičnosti, v raziskovanju odnosa med posameznikom in vsakokratno družbeno in politično sedanjostjo in posledično s tem v junakih, ki so s konvencijami in normami časa in družbe, v kateri živijo, pogosto v usodnem konfliktu, so še zapisali v kinoteki.
