Nekaj je…
Nekaj je v zraku, nekaj je v zemlji, nekaj je v ljudeh, kar odpre moje srce. Nekaj je v glasbi, plesu, kulturi in veri kar prebudi moje občutke in sprosti moje telo, da začutim življenje v vsaki celici svojega telesa. Nekaj je kar ni vidno, kar se ne da opisati in se lahko le začuti. Nekaj je v očeh Kubancev, dlaneh, objemu, nasmehu in toplini. Nekaj je v njihovem dotiku, ki seže globlje od kože.
Čarobnost…
Njihova zgodovina je pustila pečat in vse kar nosijo v sebi jih oblikuje. Čarobno je biti del njih, pa čeprav le za par trenutkov. Te trenutki lahko napolnijo dušo in telo, ter se dotaknejo tako globoko, da ostanejo za vedno. V njihovi bližini začutim svojo pravo bit. Instinkt oživi, nagon se prebudi, ples se izrazi v vsej svoji veličini in lepoti, telo zadiha, srce oživi.
Svetost…
Ta dežela je sveta in sveti so ljudje, ki živijo v njej. Kljub vsej »bedi« v kateri živijo, lahko vidim in začutim toliko ljubezni kot nikjer drugje. Kljub njihovemu hrepenenju po več, lahko čutim njihovo skromnost in ponižnost. Kljub vsakodnevnemu boju za preživetje, lahko čutim njihovo povezanost in bratstvo. Kljub prevaram in igri, lahko čutim njihovo nedolžnost.
Izražanje…
V sebi skrivajo toliko veličine, ki se izraža skozi njih. Izraža se v glasbi, petju, plesu, slikah, umetnosti, lepih besedah in nežnih dotikih. Njihova povezanost z materjo zemljo jih ohranja ponižne in jim daje globino. Skozi ples in glasbo ter umetnost kličejo Bogove ter jih častijo. Njihova kultura in vera je preplet različnih kultur ter ver, v veliki meri tudi afriške. Vsako osebo varuje eden od Bogov in resnično lepo je gledati ter čutiti njihovo povezavo s svetim, ki biva v njih, utripa v njihovih srcih, ter se pretaka po njihovih žilah. Tam, v globini svoje biti čutijo tudi ritem in ples.
Hvaležnost…
Hvaležna sem, da so me na tisoč in en način sprejeli medse. Toliko so mi dali, toliko so me naučili in še veliko se lahko naučim od njih. Čutim, da bi lahko ure in ure preživela z njimi in se samo učila in učila. O čem? O življenju in pravem pomenu bivanja, o vsem, s čimer smo v zahodnem svetu izgubili stik, o vsem kar napolni dušo in daje smisel. O ljubezni, ljubezni do drugega, do telesa, umetnosti in življenja samega.
Slovo, a ne za dolgo…
Vsakič, ko zapuščam Kubo, moje oči napolnijo solze. To so solze sreče in hvaležnosti za vse, kar doživim v tej deželi. To so solze za vse občutke lepote, ki me prevzamejo in solze upanja, da se kmalu spet vrnem.
Kuba, ostajaj še naprej tako lepa dežela in ohranjaj svoje ljudi, kulturo, vero, ples, glasbo in umetnost še naprej tako lepo in čarobno.
Barbara Nagode Ambrož, mednarodno priznana profesorica plesa, je letos že drugič na Kubi priredila plesno izobraževanje. Namen plesnega izobraževanje je spoznavanje ter združitev avtentičnega kubanskega plesa in glasbe z zahodnim stilom plesa (predvsem latinskoameriških plesov in salse). V Havani se tako združijo kubanski plesalci in glasbeniki ter plesalci, učitelji ter ljubitelji plesa iz različnih držav sveta. Izobraževanje poteka konec februarja in traja en teden, večina udeležencev pa izobraževanje združi tudi s počitnicami in izlet na Kubo podaljšajo. Poleg Havane v sklopu delavnice, za nekaj dni obiščemo tudi Varadero. Več o »Cuban experience« lahko najdeš na fb strani: https://www.facebook.com/pages/CUBAN-Experience/422943547851915?fref=ts
