Posvojitve otrok v istospolno partnerstvo
Vprašanje o sprejetju Družinskega zakonika, ki je Slovenijo mnenjsko razdvojilo, največ polemik doživlja ravno na temo bivanja (in posvojitve) otrok v istospolnih partnerstvih. Najbolj zmotno prepričanje v tem sklopu je, da bodo istospolni partnerji lahko posvojili tuje otroke. To seveda ne drži, saj Zakonik partnerju/partnerici dovoljuje le posvojitev biološkega otroka partnerja oziroma partnerice. Zakonik v bistvu ne spreminja ničesar, istospolnim partnerjem le podeljuje večjo socialno ureditev.
Psihološki razvoj otroka
Tako po medijih kot tudi v vsakdanjem življenju ljudi pa se pojavljajo tudi zagrete debate okoli tega, kako »zdravo« je za otroka, da bi odraščal v družini, kjer bi imel dve mami ali dva očeta. Medtem ko nekateri nasprotniki zakona trdijo, da bi otrok tudi sam postal homoseksualec, drugi izpostavljajo psihološki razvoj otroka, pri katerem naj otrok ne bi imel možnosti razrešiti Ojdipovega oz. Elektrinega kompleksa. Govorijo o izgubljenih generacijah, ki bodo večno v iskanju svoje manjkajoče mame oziroma odsotnega očeta.
Vse skupaj odpira neskončne debate, vendar dejstvo je, da v Sloveniji v istospolni skupnosti že živi nekaj deset otrok. Mednarodne raziskave kažejo, da razlik v akademskih dosežkih, duševnem zdravju in družbenem funkcioniranju med otroci heteroseksualcev in otroci homoseksualcev praktično ni. Slednji so po nekaterih raziskavah pogosteje brez predsodkov in strpnejši (vir: MMC: »Raziskave razblinjajo mit«). Isto trdijo tudi na Društvu psihologov Slovenije, ki so do takšnega sklepa prišli na podlagi raziskav iz tujine. Za razvoj otroka je najpomembneje, da živi v odzivnem in varnem okolju.
Neusklajenost Družinskega zakonika
Problem, s katerim se večina ljudi srečuje, ko je govora o bližajočem se referendumu, je večslojnost Družinskega zakonika. V njem je namreč več kot 300 členov in ureja številna področja. Čeprav se odvija ogromno polemik o otrocih v istospolnih družinah in o tem, ali so istospolni partnerji dobri starši, pa se drugi obremenjujejo s tem, da Zakonik posega tudi v samo družino. Torej težava mnogih državljanov je tudi to, da nekatere predloge iz Zakonika sprejemajo, medtem ko bi pri drugih raje obkrožili »proti«.
Poseganje državnih ustanov v družino
Zakonik socialnim centrom dodeljuje pravico odvzema otroka staršem, kjer obstaja sum na zlorabo. Socialni centri zagotavljajo, da je takšen ukrep ekstremen in se ga bodo poslužili le v nujnih primerih. Nekaj bremen, ki so sedaj na plečih socialnih služb, zdaj prehajajo na sodišča. Recimo sodniki bodo odločali o namestitvi otrok v rejništva in ne več socialna služba. Otroku bo dodeljen tudi zagovornik, po 181. členu pa bo center za socialno delo z otrokom lahko opravil tudi razgovor brez soglasja staršev, če oceni, da je to v korist otroka, kar pri nekaterih močno dviguje obrvi.
Prepoved fizičnega kaznovanja otrok
Po 9. členu Družinskega zakonika bo otroke prepovedano telesno kaznovati ali jih izpostavljati drugim oblikam ponižujočega ravnanja. Tudi ta člen je državljane razdelil na dva pola. Na tistega, ki meni, da se kaznovati da tudi na drugačne načine, recimo z odvzemom njegove najljubše igrače, in pa na tiste, ki menijo, da je »ena po riti« povsem sprejemljiv ukrep v primeru neposlušnosti. Kvaliteten zapis na omenjeno tematiko je zapisala tudi antropologinja dr. Vesna Vuk Godina (prebereš si lahko tukaj).
Dejstvo je torej, da zakonik prinaša nekaj novosti, v ozračju pa tudi vejejo mnenja nasprotnikov, med katerimi je najti tako upravičene razloge kot tudi »bučke«. Vsem še neopredeljenim ne pomagajo kaj dosti tudi mnenja desnice in mnenja levice v slovenski politiki, kateri mnogi očitajo dejstvo, da so takšno odločitev sploh prepustili državljanom in tako (s še enim nepotrebnim referendumom) ponovno malce spraznili že tako skromno državno blagajno.