Foto: Profimedia
Pot do optimalnega zdravja je močan imunski sistem in nepogrešljiv del te poti so minerali, do katerih je najbolje priti iz hrane ali pa v nekaterih primerih tudi kot prehransko dopolnilo. Človeške potrebe po mineralih so majhne, vendar zelo specifične.
Minerali se v grobem delijo na makrominerale in mikrominerale. Makrominerali pomenijo več kot 100mg/dan: magnezij, kalij, kalcij, fosfor, klor, natrij, žveplo; Mikrominerali so elementi v sledovih, kar pomeni, da se jih ne da izmeriti, so pa prav tako bistveni za optimalno zdravje: vanadij,železo,molibden,krom,cink,mangan,selen,baker,nikelj,kositer,fluor, jod,kobalt,silikon; Minerali so ko-faktorji encimom in vitaminom pri večini bioloških reakcij, vitamini brez mineralov ne morejo funkcionirati. Minerali sprožijo vitaminsko in encimsko funkcijo. Brez mineralov, imajo vitamini zelo malo oziroma so brez učinka. Telo se je pri pomanjkanju mineralov sposobno prilagajati dolgo časa, vendar pa na koncu neizogibno izstavi račun.
Bistvene funkcije mineralov:
Strukturne: kosti, zobje, ligamenti
elektroliti v krvi
encimske reakcije
produkcija energije pri razpadu hranil
živčni prenos
mišična funkcija
Funkcije posameznih mineralov:
Kalcij: mišična kontrakcija, gradnja kosti,
Natrij: celično življenje, izločanje odpadnih snovi
Kalij: živčni prenosi, celično življenje, krvni tlak, mišična kontrakcija
Fosfor: formacija kosti, magnezij,celična energija, mišična kontrakcija, živčni prenosi, kalcijev metabolizem, encimski ko-faktor,
Klor: prebava, krvni tlak
Žveplo: sinteza beljakovin, struktura kosti in ligamentov, kolagen
Baker: imunski sistem, močne arterije, tvori hemoglobin iz železa
Krom: imunska funkcija, delovanje inzulina
Železo: tvorjenje hemoglobina, imunska funkcija
Cink: produkcija antioksidanta, ko-faktor več kot 80-tim encimom,celjenje ran, metabolizem maščob, mielin, inzulinska funkcija, zdravje kože, popravki tkiva,
Selen: imunski stimulant,borba proti prostim radikalom,aktivira vitamin E
Nikelj: imunska regulacija, razvoj možganov, sinteza DNA,
Jod: regulacija ščitnice
Silikon: encimska aktivnost, vezno tkivo
Molibden: encimska aktivnost
Vanadij: metabolizem sladkorjev, cirkulacija
Tin: encimska aktivnost
Mangan: encimska aktivnost
Fluor: zobna sklenina
5 razlogov za pomanjkanje mineralov:
1. slaba zemlja: Danes je marsikje zemlja revnejša z minerali kakor nekoč in sicer zaradi krčenja gozdov in ostalih posegov človeka v naravo. Zato lahko tudi pridelki vsebujejo veliko manj mineralov kot nekoč in posledično tudi človek.
2. dieta: Slaba dieta, se pravi veliko predelane industrijske hrane, malo sadja in zelenjave, pomeni premalo mineralov, vitaminov ter encimov, ker pa jih telo potrebuje tudi za predelavo predelanih živil, ki jih sami seveda ne vsebujejo, pride tako še hitreje do pomanjkanja. Kot dodatek so še medikamenti in alkohol neto porabniki mineralov.
3. slaba absorbcija v debelem črevesu: Zaradi oblog odpadnih snovi, ki so posledica slabe prehrane in katerih se telo težko znebi, medtem ko znova in znova prihajajo nove, je blokirana oziroma otežena absorbcija med drugim tudi mineralov.
4. sekundarno pomanjkanje: Pomeni, da različni minerali lahko tekmujejo med sabo pri absorbciji. Ponavadi ekscesna količina enega minerala, lahko povzroči pomanjkanje drugega. To pa se zgodi v veliki večini primerov, ko gre za prehranska dopolnila, ker s hrano zelo težko vnesemo ekscesno količino nekega minerala.
5. zdravila: Antibiotiki, aspirin ter mnoga druga zdravila vnašajo v telo ogromno kemikalij, katerih se mora telo čimpreje znebiti, pri tem pa črpa minerale iz lastne zaloge. Pomanjkanje mineralov slabi imunski sistem, torej zdravila slabijo imunski sistem namesto da bi ga okrepila, kar najbrž ni dobro za bolnika.
Nenazadnje je najbolj pomembno pri mineralih to, kakšna je njihova biološka vrednost, kaj pride v celice.
Lahko na primer vzamemo žebelj s katerega odpilimo drobce železa, zmešamo z vodo in nato popijemo, pa smo dobili v telo mineral železo? Seveda ne, razlika je med železom ki ga vsebuje živilo, od anorganskega železa kot elementa v naravi. Razlika je predvsem v absorbciji, anorgansko železo ne preseže 8%, dočimer je železo v hrani v taki obliki, ki je mnogokrat bolj primerna za absorbcijo od anorganskega.
Dopolnila
Kot že rečeno, telo potrebuje vse minerale v dokaj majhnih količinah, težava pri mineralnih prehranskih dopolnilih pa je, da prvič večinoma vsebujejo elementarne, anorganske minerale z zelo slabo stopnjo absorbcije, kot drugo pa v prevelikih količinah, ki hitro lahko povzročijo toksičnost in s tem posledično notranje vnetje. Prehranska dopolnila morajo biti čim bolj biološko aktivna in s čim večjo stopnjo absorbcije, tako ni potrebna prevelika doza, kar pomeni manjšo možnost toksičnosti. Katere pa so najboljše vrste mineralnih prehranskih dopolnil? Obstajajo štirje tipi in sicer: Elementarni, ionski, koloidni in helirani.
Elementarni oziroma anorganski
Najcenejši za proizvodnjo, na specifikaciji označeni samo kot: železo, baker, kalcij, itd. So najpogostejša oblika v prehranskih dopolnilih, proizvedena posredno ali neposredno s strani večjih farmacevtov. Niso nujno toksični, težava je v slabi absorbciji (1-8%), ostalo gre skozi. Potrata denarja in energije.
Ionski
So ena stopnica višje od elementarnih, ionski pomeni v obliki ionov, nestabilne, nepopolne molekule s težnjo po povezovanju z drugimi molekulami. Zaradi zapletenega večstopenjskega procesa absorbcije ter posebnih pogojev med drugim kislega ph-ja, ionska prehranska dopolnila ne zagotavljajo zadostne absorbcije po defaultu. So boljša opcija od elementarnih, vendar vseeno toliko nezanesljivi, da tudi niso prava rešitev.
Koloidni
Tretji tip se nanaša na koloidno raztopino v kateri je mineral raztopljen do te mere, da ne nastane nobena usedlina. Koloidna raztopina ima vlogo medija. Teżava je v tem, da so koloidni minerali že tako kemijsko spremenjeni, da težko najdejo pot v celice, zato je njihova absorbcija vprašljiva. Tipičen primer je koloidno srebro, ki je popularno kot nekakšen “naravni antibiotik”, kar ni podprto z nobenimi dokazi. Telo težko procesira srebro, zato se ta lahko nalaga v možganih in lahko povzroči zastrupitev ledvic.
Helirani minerali
Edina prava mineralna prehr. dopolnila so helirana, kar pomeni da so minerali pripojeni določeni transportni substanci, kateri jih pripeljejo do cilja-celice. Te transportne molekule, helatorji so najboljše v obliki majhnih amino-kislin glicina. Seveda niso vsi helati enaki, najcenejši za proizvodnjo so tudi najbolj inferiorni: oksidi, sulfati, karbonati, kloridi, fosfati in citrati. Helati so za od 300-500% učinkovitejši od ionskih.
Kalcij
Kot veste pomemben za kosti, vendar le v sinergiji z mnogimi ostalimi ko-faktorji, od katerih so najbolj pomembni vitamin D in K, ter magnezij. Prehranska dopolnila ter pasterizirani mlečni izdelki kot vir, so slaba izbira zaradi nepravilnega nalaganja kalcija po telesu in posledično s tem povezanih zdravstvenih tveganj.
Kalij
Elektrolit, ki prevaja električni tok po telesu, ima pomembno vlogo pri delovanju srca, skeletnem zdravju, prebavi, mišičnih funkcijah ter je bistven za pravilno delovanje celic, tkiv in organiv v telesu. Za zdrave kosti je potrebno imeti tudi optimalno razmerje natrij-kalij, kar ni težko ob zdravi prehrani, nasprotno pa je predelana hrana krivec za slabe kosti.
Magnezij
Količinsko četrti mineral v telesu, obstaja v več kot 300 encimih, 50% ga je v kosteh, igra vlogo pri detoksifikaciji, sodeluje pri sintezi beljakovin ter potrebuje ga glutation, glavni antioksidant, pomemben pri sintezi.
Viri mineralov:
Kalcij: surovo mleko in mlečni izdelki, temnolistnata zelenjava
Kalij: Sadje in zelenjava, slive, špinača, brokoli, banane, šparglji, ohrovt, melona, avokado
Natrij in ostali potrebni mikroelementi: Najboljši vir je neoporečna visokokvalitetna sol, kot npr. himalajska.
Fosfor: Najboljši viri so: semena in oreščki, meso, jajca, mlečni izdelki, ribe, stročnice
Magnezij: Najboljši viri: ohrovt, bučnice,listi koriandra, kakav v prahu, por, indijski in brazilski oreščki, laneno seme, mandlji. Dopolnila – obstaja veliko različic, odvisno na katero substanco je sam magnezij pripet. Nekatere imajo višjo vsebnost elementa, drugi pa boljšo stopnjo absorbcije, vendar pa za najbolj kvalitetna veljata glicinat ter treonat.
Selen: brazilci, laneno seme, chia, sončnična semena, jajca, sir, školjke, ribe, govedina, jetra,
Mangan: ananas, borovnice, robide, kalčki in otrobi, čičerika, kokos, oreščki in semena.
Cink: pšenični kalčki, oreščki in semena, ostrige, govedina.
Železo: jetra, riževi otrobi, školjke, olive, špinača,
