Foto: Profimedia
Kot je povedal predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije Franc Hočevar, ki je preživel bolezen, se je tudi sam za njo začel zanimati na pobudo žene, podobno pa mu danes pripovedujejo tudi drugi člani društva.
“Ženske so vztrajne in zahtevajo ukrepanje. Moški gredo najprej na ugotavljanje stopnje PSA. To bi priporočal vsakemu, saj gre po mnenju stroke za neko orientacijo za nadaljnje ukrepanje. S tem se nato začne ukvarjati urolog, saj lahko v primeru prepoznega odziva pride do razsevkov in dosti slabših možnosti preživetja,” je posvaril Hočevar.
Z njim se strinja tudi urolog Simon Hawlina iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Poudaril je, da so moški ponavadi precej specifični, neomajni in močni ter težko priznajo, da je morda z njimi kaj narobe. Ženske opazijo, kako pogosto gredo ponoči na vodo, morda vidijo mokre spodnje hlače ali opazijo težave z erekcijo ter nato znajo pritisniti na moške in jih spodbuditi, da gredo k zdravniku.
“Zadnja leta, ko se več govori o tovrstnih boleznih, se te stvari izboljšujejo in moški bolj pogosto tudi sami kaj naredijo za zdravje in skoraj ni več primerov, ko bi v ambulanto skupaj prišla mož in žena,” je dodal urolog.
Po besedah psihiatrinje Maje Rus Makovec iz centra za izvenbolnišnično psihiatrijo na to, da moški relativno slabo skrbijo za svoje zdravje, kažejo tudi svetovne raziskave. Pri raku prostate pa je prav to ključnega pomena, saj se lahko pred njim pravočasno zaščitijo, zato so ženske partnerice velikokrat tiste, ki moškega motivirajo, da poskrbi za svoje zdravje.
Pod okriljem Zveze kmetic Slovenije poteka projekt Ženska je steber tudi moškega zdravja, saj takšne izkušnje veljajo tudi na podeželju, verjetno celo bolj kot v urbanih središčih, je povedala podpredsednica omenjene organizacije Nežika Režek.
V Sloveniji letno odkrijemo okoli 1600 rakov na prostati, kar je nekoliko nad evropskim povprečjem. Številka letno zraste za okoli dva odstotka, po drugi strani pa smrtnost letno pada za odstotek ali dva, kar pomeni, da bo število bolnikov vse večje. Trenutno je teh okoli 15.000.
A za Hawlina je bolj pomembno vprašanje, koliko bolnikov dejansko odkrijejo. Če za nekatere druge vrste raka že obstajajo različni presejalni programi, pri tej vrsti raka česa podobnega še ni. Stroka se namreč boji, da bi našli preveč primerov. Različne študije, ki so bile narejene s pomočjo obdukcij bolnikov med 70 in 80 let, so raka na prostati pokazale pri skoraj tretjini umrlih, ki pa niso umrli zaradi te bolezni.
“Naš cilj je zato, da najdemo tiste posameznike, ki bodo dejansko življenjsko ogroženi zaradi tega raka, in ne iščemo tistih, ki lahko z rakom živijo. V primeru diagnosticiranja vseh bi šlo za velik finančni zalogaj, zato se moramo zdravniki glede diagnostike vselej natančno pogovoriti s posameznim bolnikom,” je še dodal.
Ob tem je še pojasnil, da so vrsto let opravljali različne raziskave in iskali kancerogen, s katerim bi lahko povezali pojavnost raka na prostati, a te študije niso našle pravih vzrokov. Glavni rizični dejavnik tako ostaja starost, saj se z njo povečujejo možnosti za bolezen.
