Foto: Thinkstock
Cepljenje proti tetanusu je v prvem in tretjem letniku obvezen del sistematskega pregleda. Na dan cepljenja v tretjem letniku sem doma pozabila knjižico o cepljenju, zato nisem prejela cepiva. Na koncu šolskega leta so na šolo poslali ponovni datum za cepljenje, saj nas je bilo kar nekaj necepljenih, a nisem šla. Razredničarka nas je namreč seznanila s slabostmi cepiv ter s stranskimi učinki, zato me je vse skupaj odvrnilo, da bi šla. Na začetku novega šolskega leta pa so zopet poslali na šolo datum za cepljenje in da moramo priti, saj je to obvezno. Tako sem skupaj s štirimi sošolkami odšla v zdravstveni dom in prejela cepivo proti tetanusu. Sprva me je bolela roka, ampak nisem bila edina. Bila pa sem edina, ki je dve uri po prejetju cepiva začela kašljati, smrkati, kihati, bolela me je glava, a sem si mislila, bo že bolje jutri, če ne prej. Ko sem se drug dan zbudila, sem se počutila še slabše, a sem vseeno šla v šolo, tako prvi, drugi, tretji dan.
V meni se je zopet razvila astma
Razredničarka je nato opazila, da moje zdravje ni takšno, kot bi moralo biti in mi predlagala obisk zdravnika – trdno prepričana, da je krivo cepivo. Še vedno sem odlašala, po skoraj dveh tednih pa me je mama prisilila k obisku zdravnika, saj je bil prehlad neznosen. Pojasnila sem mu kakšno je moje počutje od cepljenja naprej in prišel je do sklepa, da se je v meni zopet razvila astma, ki sem jo nazadnje zdravila v devetem razredu, torej skoraj štiri leta nazaj. Povedal mi je, da se lahko razvije blažja ali hujša oblika – pri meni je prišlo do slednje, saj sem težko dihala, kašljala. Predpisal mi je disk Flixotide, to je zdravilo v prahu, ki sem ga nato prve tri dni vdihovala 4x na dan, nato pa 2x. Stanje se je izboljšalo, šla sem tudi na maturantski izlet v Črno goro. Morski zrak mi je dobro del, cel teden sem se počutila izjemno dobro in zdravo, ko sem prišla nazaj, pa se je prehlad vrnil, a v lažji obliki. Predpisano zdravilo sem jemala do sredine oktobra, takrat ga je zmanjkalo, a sem dosegla svoje – res sem normalno dihala, bila zdrava. Tako je bilo cel mesec, dokler nisem v zadnjem tednu novembra praznovala rojstni dan in bila zopet kar naenkrat prehlajena.
Dušila sem se, jokala od bolečine v prsnem košu
Zamašenega nosu, kašlja, kihanja in smrkanja sem bila vajena in sem živela normalno, le z večjo zalogo robčkov. V času božičnih praznikov se je stanje izboljšalo, 1.januarja, ko se je dan bližal koncu, pa sem začela močno kašljati, na trenutke sem zelo težko dihala. Enako je bilo naslednji dan, dva dni kasneje pa sem ponoči spala le dve uri, saj sem ves čas kašljala. A sem zjutraj vseeno šla v šolo, odločena, da po pouku obiščem zdravnika. Vendar mi to ni uspelo, pri drugi šolski uri sem začela kašljati, se daviti in sem stekla Iz razreda na stranišče. Približno 15 minut sem neprestano lovila zrak in se trudila izkašljati, a ni šlo. Profesorica G. je ravno v tem času prišla na stranišče in me peljala do zbornice, ter mi dala nekakšno tableto, ki blaži kašelj. Že po parih minutah je bilo bolje, v tem času je prišla gospa razredničarka ter sošolko, ki pozna naš zdravstveni dom ter dežurno ambulanto, prosila, da me pospremi do zdravnika, ter mamo poklicala in jo obvestila o mojem stanju. Prišli sva do dežurne ambulante, a so me poslali v šolski dispanzer. Oddala sem zdravstveno kartico, sestri pojasnila kaj se dogaja, rekla je naj malo počakam in bom na vrsti. S sošolko sva čakali pol ure, dušila sem se, jokala od bolečine v prsnem košu, zato sem jo prosila, da greva nazaj v dežurno ambulanto, saj nujno rabim nekaj, da se stanje umiri. Sestro sem prepričala, da me je poslala k zdravnici. Pregledala me je, poslušala srce in pljuča, me povprašala če imam kakšna zdravila, zakaj, kdaj sem imela astmo, kdaj sem jo nazadnje zdravila. Po pogovoru z medicinsko sestro je prišla do sklepa, da z mano ni nič hudega in da mi ne more napisati recepta za zdravilo, saj nisem nujen primer.
Zdravnici se povedala tudi za cepivo, a ni verjela, češ da je to skorajda nemogoče
Ni mi bilo jasno, kaj za vraga sploh delam pri njih, če mi ne dajo nikakršnega zdravila. Sicer je bila zdravnica prijazna in razumevajoča, ter se je še odločala, ali bi mi predpisala zdravilo ali ne, vendar jo je sestra obrnila v nasprotno smer. Naj se vrnem po kartico v šolski dispanzer in ko bom v domačem kraju, naj obiščem osebnega zdravnika. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. S sošolko sva se odpravili v šolski dispanzer in po nekaj minutah čakanja sem bila v ambulanti pri sestri, še preden sem uspela pojasniti da rabim le kartico, pa sem že bila pri zdravnici. Pregledala me je, me spraševala o astmi, izmerila moč mojega izdiha in ugotovila da sem glede na svojo višino ravno na meji, da mi še ne piska v pljučih, torej sem pač močno prehlajena. Povedala sem ji tudi za cepivo, a ni verjela, češ da je to skorajda nemogoče. Dala mi je tri vpihe Ventolina ter mi tudi napisala recept zanj, nato sem morala v čakalnici čakati 20 minut, da je zdravilo prijelo. Sicer sem se v tem času že malo umirila in sem manj kašljala kot pred prejetjem zdravila, a sem ga bila zelo vesela, saj sem vedela, da bo bolje. Ravno ko je minilo teh 20 minut in bi morala v ambulanto, je prihitela ven medicinska sestra ter sestra, ki sprejema paciente ob samem prihodu v ta oddelek in sta me poklicali noter, češ da kaj se jaz grem, da so jih klicali iz dežurne ambulante, če sem tu, da so mi tam napisali recept za zdravilo, zakaj me sploh pregledujejo tukaj. Zopet mi ni bilo nič jasno, saj so ja rekle, da nisem nujen primer in mi ne morejo predpisati zdravila in ga bom dobila pri osebnem zdravniku. To sem tudi povedala, a so še vedno čakale na moje besede. Pojasnila sem, da skrajno nerada hodim k zdravniku in da sem tokrat prišla, ker sem vedela, da nujno rabim nekaj za boljše počutje. Če bi vedela, da bom na vse skupaj čakala eno uro, bi si raje uredila prevoz in zadevo rešila pri svojem zdravniku, ne pa da jih tukaj kot nora prosim za pomoč.
Ne vem če sem bila zdrava vsega skupaj dva meseca
Po tem so postale vse tiho – prisotna je bila tudi zdravnica in študentka medicine, ki je verjetno bila na praksi. Ni jim bilo več težko poklicati na dežurni oddelek, kjer so tudi brez problema stornirali moj recept za izdajo zdravila. Dali so mi še recept za Berodual, inhalacijsko raztopino pod tlakom, ki sem ga morala jemati dvakrat na dan. Bila sem zelo razočarana, saj nisem srečala ene prijazne osebe v teh trenutkih, spraševala sem se, ali bi mi res moglo manjkati pol noge, da bi me resno jemali in mi pomagali. Ko sem obiskala svojega zdravnika in mu pojasnila minule dogodke, je bil tudi on ogorčen nad ”vljudnostjo” delavk iz našega zdravstvenega doma. Predpisal mi je Foster, prav tako inhalacijsko raztopino pod tlakom, ki sem jo začela jemati zjutraj in zvečer, za Berodual pa predlagal, da ga vedno nosim s sabo in ga vzamem če pride do močnega kašlja sredi dneva. Približno tri tedne sem bila še bolj slabega počutja kot zdrava, a počasi se je videl napredek. V zadnjih dneh januarja sem se počutila imenitno – datum sem si zapomnila, ker sem po dolgem času dobila nazaj svoj glas in sem lahko pela po mili volji – potem pa spet. Na generalki za maturantski ples se je ponovil težek, suh kašelj in zamašen nos. Klasika, sem si mislila, a je bilo čez par ur boljše. Maturantski ples sem preživela odlično, tudi v soboto sem se počutila kar dobro, v nedeljo pa skorajda nisem mogla govoriti, neprestani kašelj, kihanje, smrkanje. Ponedeljek ni bil nič kaj drugačen, v torek sem imela izpitno vožnjo in sem nekaj minut pred izpitom začela tako kašljati, da sem podvomila, ali bom lahko sploh vozila. Sicer sem se uspela izkašljati, tudi izpit sem opravila, v sredo sem bila zopet čisto v redu, a le do večera. Pred spanjem sem kašljala, a sem vseeno takoj zaspala in se nisem prebujala. V četrtek pa nisem več vedela zase. Kašelj, solzne oči, boleče grlo, vročina, smrkanje, kašljanje. Sicer sem šla v šolo, ker se mi je zdelo, da bo bolje, a sem prej šla od pouka. Doma sem prespala celo popoldne, imela sem namen iti k zdravniku, a je kar po telefonu rekel, da mi bo predpisal še en Foster, ki ga imam v bistvu od prej, ter tablete Ospamox, ki naj jih redno jemljem na 12 ur. Upam, da se bodo zadeve umirile, da bodo zdravila pomagala, saj ne vem, če sem bila od začetka septembra dalje vsega skupaj dva meseca zdrava in mi vse skupaj že rahlo preseda.
zaskrbljena dijakinja
