Starševstvo je ena od najtežjih in najbolj odgovornih nalog v življenju človeka. Biti starš v pravem pomenu besede pomeni biti zrel, predan, odgovoren, ljubeč, požrtvovalen, nesebičen in še bi lahko naštevali. To seveda ne pomeni, da bi starši morali biti nekakšni popolni svetniki, ki ne delamo napak, daleč od tega. Ni treba, da smo popolni, le dovolj dobri moramo biti, kot je rekel priznan pediater in psihoanalitik Donald Winnicott.
Foto: Profimedia
To bi v grobem pomenilo, da se svojih napak in omejitev zavedamo, jih priznamo in jih skušamo popraviti. Da smo odzivni na potrebe svojih otrok, skrbimo zanje, jih imamo brezpogojno radi in jim postavljamo potrebne meje. Večina staršev se trudi po svojih najboljših močeh. Žal pa so nekateri tako slabo opremljeni in nosijo toliko nepredelanih travm iz primarnih družin, da niso sposobni ljubiti otroka, ga videti in začutiti kot od sebe ločenega bitja. V njem vidijo le svoj podaljšek oziroma nekoga, ki jim bo končno lahko dal tisto, česar jim niso mogli dati njihovi starši, tako ga uporabljajo kot svoj narcistični objekt. Spet drugi si otroka niso nikoli želeli, ampak se jim je pač »zgodil« in v njem vidijo nekoga, ki jim je uničil življenje.
Vsak otrok (pa tudi odrasli) si zasluži starše, ki bi jih lahko ljubil in spoštoval. »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji« se glasi četrta božja zapoved, ki je v naši družbi močno ponotranjena. Vendar nekateri starši žal ravnajo tako, da jih je težko spoštovati.
Kako bo otrok spoštoval starše, ki so nefunkcionalni; starše, ki pijejo, se drogirajo, manipulirajo z njegovimi čustvi, ga pretepajo, ponižujejo, spolno zlorabljajo, zanemarjajo, ga postavijo v položaj, ko mora biti njihov starš … Starši bi si morali spoštovanje najprej zaslužiti. Žal pa je tako, da je otrok tako zelo odvisen od staršev, da jim mora v svoji zavesti ohraniti kot dobre za vsako ceno. To je njegova obramba, brez katere bi težko psihično preživel. Starševsko slabo ravnanje in pomanjkanje ljubezni si otroci velikokrat pojasnijo tako, da si ljubezni pač ne zaslužijo, ker niso dovolj pridni, dobri, vredni.
To skrajno popačenje resničnosti jim služi kot obramba pred občutjem čistega kaosa, izničenja. Otrok namreč nagonsko čuti, da brez staršev ne more preživeti. S tem, ko vidi starše kot dobre in sebe kot slabega, pridobi občutek kontrole. Vedno se namreč lahko popravi, izboljša in potem ga bodo starši vzljubili. Tak otrok navadno odraste v človeka z nizko samopodobo. Do sebe zavzame podobno držo, kot so jo nekoč do njega imeli starši. Ignorira svoja resnična čustva, potrebe, želje. V duhu četrte zapovedi v sebi tlači jezo na svoje starše. Trudi se jim odpustiti in jih ljubiti. Ne glede na vse. O tem piše sijajna psihologinja in psihoanalitičarka Alice Miler v knjigi Upor telesa, (te teme se dotika tudi v drugih delih).
Četudi se odrasli otrok staršem trudi odpustiti, racionalizira, idealizira, skuša zmanjšati in pozabiti njihova slaba dejanja, hodi ob nedeljah k njim na kosila … svojega telesa ne more prevarati. Telo si namreč vse zapomni in vedno govori resnico. Če ne bomo prisluhnili resnici svojega telesa, ki je bilo nekoč zapuščeno, zanemarjeno, tepeno, zlorabljeno … potem bo telo začelo kričati. Neupoštevana čustva nakopičena v telesu si bodo našla drug izhod v obliki najrazličnejših simptomov. To je lahko depresija, tesnoba, rak, prenajedanje, obsesivne misli, kronične pljučnice in še bi lahko naštevali.
Nekaj, kar je otroku nekoč služilo kot obramba nujna za preživetje, v odraslosti postane velika ovira. Odrasli namreč več ne potrebuje starševske ljubezni in skrbi. Zdaj lahko sam poskrbi za svojega notranjega otroka. Lahko gradi odrasle prijateljske in intimne odnose. Namesto tega pa ljudje, ki so bili v otroštvu prikrajšani za starševsko ljubezen, pogosto še vedno upajoče hodijo okrog svojih ostarelih staršev in čakajo na drobtinice.
Če se bom poboljšal, če jih bom dovolj ljubil, če bom lepo skrbel zanje, če jim bom vedno na voljo, če jih bom spoštoval, če …
Potem se bo morda nekega dne zgodil čudež in starši me bodo končno opazili, vzljubili, se mi morda celo opravičili, ker so mi vsa ta leta delali krivico. To upanje, ki se v praksi le malokrat uresniči, jim onemogoča, da bi pogledali resnici v oči in si pustili čutiti to, kar v resnici čutijo.
To bi zvenelo nekako takole:
Žalostna sem, ker me starši niso zmogli imeti radi. Nikoli si me niso zares želeli. Bil sem prikrajšan, zlorabljen, zapuščen. Jezna sem na mamo, ker me nikoli ni zaščitila. Gnus čutim do očeta, ker me je pretepal. V resnici nisem imela staršev, v čustvenem smislu sem bila sirota. Bil sem vreden samo toliko, kolikor so bili dobri moji dosežki. Za svoje starše sem bil le orodje.
Resnica osvobaja. Če je še tako kruta. Pustiti si čutiti svoja resnična čustva je že samo po sebi terapevtsko in veliko manj boleče, kot pa jih potlačiti. Ker potem bodo ceno za to plačala naša telesa. Alice Miller piše o ljudeh, ki so se trudili odpustiti staršem, ki so se prisilili, da so jih obiskovali, kljub temu, da so jih ti v otroštvu trpinčili. Vendar je bilo telo vedno tisto, ki se je uprlo. To neiskrenost do sebe so vedno plačali s telesnimi simptomi. Ko so si končno priznali resnico, so neprijetni simptomi izginili. Podobno opažam tudi v svoji terapevtski praksi.
In kakšna je pot, ko si priznamo in dovolimo občutiti svoja resnična čustva? Najprej moramo izžalovati, da nikoli nismo imeli staršev, ki bi si jih zaslužil vsak otrok. Da se nam je zgodila nepopisna krivica. Na tem mestu bo vedno ostala praznina in neizpolnjeno hrepenenje. Ampak zdaj smo mi tisti, ki imamo moč, da bolje poskrbimo zase in se trudimo za svojo srečo. Da od partnerja ne pričakujemo in mu ne dajemo nič manj kot ljubezen. Da brezpogojno ljubimo svoje otroke in končno prekinemo medgeneracijski prenos travme. To je seveda garanje, pri katerem vam je lahko v pomoč psihoterapija.
Opomba: Poleg Upora telesa Alice Miller priporočam v branje še Strupene starše Susan Forward.
Marija Remškar
zakonska in družinska terapevtka
