(foto: Katja Bone)
Odvisnost kot samozdravljenje
Odvisnost je samozdravljenje, ki ga izvajamo, da pomirimo ali nadzorujemo svoje čustveno telo. Brez samozdravljenja odvisniki neizogibno izražajo trpljenje. Če trpljenje zdravimo z neprekinjenim jemanjem zdravil, se naše stanje pod vplivom zdravil ponovno izrazi kot odvisnost. Obe stanji sta izraz čustvenega bremena, katerega še nismo razrešili. Od osebnih okoliščin pa je odvisno, ali se nepovezano čustveno breme izraža kot odvisnost, trpljenje ali kot alergija – včasih celo kot vse troje. Ko bremeneča čustva dovolj povežemo, osnova za odvisnost in trpljenje izgineta.
Proces prisotnosti je ključ
Proces prisotnosti nas učinkovito uči povezati vzročnost odvisnosti in trpljenja ne glede na to, kako dolgo smo jih vzdrževali in koliko so obravnavali naše izkustvo. Nauči nas vstopiti v neprekinjeno notranje potovanje, s katerim se postopoma dvignemo nad zunanja izkustva. Proces prisotnosti dosežemo z rednimi dihalnimi vajami (priporočljivo je 2-krat dnevno 15 minutno zvezno dihanje – dihanje brez prekinitve, običajno zjutraj in zvečer). S pomočjo dihanja povezujemo nepovezana bremeneče čustva najprej izpred sedmih let, izpred 14 let itd., vse do 7 let po rojstvu (7 letni ciklusi). Ko povežemo bremeneča čustva se znebimo bremena in sledi uvid ali zavestno spoznanje.
Prevzemanje odgovornosti
Pristnejša kot so naša telesna, duševna in čustvena izkustva, bolj se zavedamo resničnega vpliva zdravil in drog. Odvisniki čutijo krivdo in sram. To je normalno, a nepotrebno. Toda krivde za svoje vedenje ne smemo valiti na druge. Sami smo odgovorni. Odvisnost je le izkustvo samozdravljenja. Ko prevzamemo odgovornost za svoje izkustvo, si podarimo možnost, da ga spremenimo.
Odvisnost ni dosmrtna obsodba
Raziskovanje – zavestno sprejemanje vsebine bremenečega čustva z občutenjem, ki ga uporabljamo kot gradivo za čustveno rast, vodi v zavedanje sedanjega trenutka in v prisotnost. Potreba po neskončni podpori, ki nam jo dajejo skupinska srečanja, je podobna jemanju zdravil, ki postopno manjšajo sposobnost povezovanja bremenečega čustva, dokler je povsem ne uničijo. Odvisnost ni dosmrtna obsodba. Je izkustvo in izkustvo se spreminja.
Vzrok odvisnosti
Na koncu ugotovimo, da je vsakršna odvisnost trpljenje in, da je vsakršno trpljenje odvisnost. V družbi še vedno velja prepričanje, da odvisnost povzročajo revščina, lenoba, slaba izobrazba, šibek značaj in razpečevalci drog. Tako imenovani »vzroki« odvisnosti so posledice in zato ne morejo biti vzroki. Vzrok odvisnosti je naše nepovezano čustveno stanje. Ko to spoznamo, smo osvobojeni.
Pot navznoter
Na izbiro imamo dvoje: lahko se napotimo navzven proti neučinkovitemu vedenju, s čimer se odkupimo za čustveno stanje tako, da se navežemo na druge ljudi ali postanemo odvisni od drog, lahko pa se po poti zavedanja napotimo navznoter, s čimer prevzamemo odgovornost za izkustvo. Ko se prvič napotimo na potovanje, se naučimo umetnosti odzivanja na bremeneča čustva. Postanemo lastna samozadostna podporna skupina!
