Foto: Profimedia
Kaj pravzaprav pomeni občutek sramote?
Ko občutimo sramoto, občutimo, da smo nekdo, ki ne bi smeli biti.
Kako se pojavlja sramota?
Sramota se pojavlja v več različnih oblikah:
- Počutimo se ne dovolj dobri, manjvredni.
- Ne upamo slediti svojim ciljem in željam.
- Težko spoznavamo nove ljudi.
- Smo izredno občutljivi na kritiko in se bojimo zavrnitve.
- Domnevamo, da nas drugi vidijo v negativni luči.
- Občutki tesnobe v socialnih situacijah.
Občutek sramote
Občutek sramote navadno pridobimo že v otroštvu. Če nas vzgajajo starši, ki so zelo posesivni in imajo fiksno idejo kakšno mora izgledati življenje svojih otrok, potem se nam ta občutek lahko poraja že zelo zgodaj. Otrok reče želim biti to in to, starš, ki ga vzgaja, pa zahteva nekaj drugega. Če otrok tega ne naredi, starš kaznuje. Torej, ko smo otroci, živimo tako kot želijo in zahtevajo drugi.
Tisti, ki sramotijo druge, v resnici ne sprejemajo ljudi takšnih kot so. Tudi to je ena izmed močnih blokad, da težko sprejemamo drugačne ljudi od nas samih. Če je oseba zelo močno v egu, si mora nenehno potrjevati, da ima prav, torej ima prav, ko ne sprejme drugačnih. Skratka, če ne sprejmemo ljudi kot so in jih hočemo spreminjati, jim torej ne dovolimo biti to kar so.
Npr. če se rodi umetniško usmerjen otrok staršem strogih pravil in taki starši ne zmorejo sprejti svojega umetniško nadarjenega otroka in ga želijo na silo preoblikovati, mu s tem ustvarjajo blokado, da ni dovolj dober takšen kot je. Da otrok v taki družini preživi, se mora prilagoditi družinski dinamiki in se začne drugače obnašati, da je sprejet. Praktično si nadene masko. In ravno ta maska, ki otroku omogoča, da doma preživi in se razbremeni pritiska spreminjanja, mu hkrati postane največje breme, ker mu globoko v sebi daje občutek, da ni dovolj dober takšen kot je.
Človek, ki je postavljen v tako situacijo, odreže stik z resničnim sabo. Postane »nekdo«, ker tisto, kar »že je«, ni dovolj.
Ljudje z blokadami sramote se navadno znajdejo v toksičnih odnosih, kjer se človeka kontrolia, se ga usmerja in je sprejet takrat, ko živi neke vrste »tuje življenje«.
Zato ljudje, ki že doma niso bili sprejeti, niso bili pohvaljeni in zelo redko dovolj dobri ali dovolj dobri le, če so se sila potrudili, težko živijo izpopolnjeno življenje. Seveda, dokler ne ozavestijo svojih blokad in jih razrešijo.
Opuščanje sramote
Ko oseba uspe ozavestiti svoje blokade, ugotovi, da ni potrebno biti nekdo drug in da okrog sebe ne potrebuje ljudi, kjer se mora prenarejati oz. nositi masko. Ugotovi, da ga ljudje v resnici sploh ne poznajo, ne spoštujejo, niti ne poznajo oz. upoštevajo njegovih potreb in želja. Dojame, da dosedanji odnosi temeljijo na moči in kontroli, zato se v takih odnosih počuti sam in osamljen.
Izstop iz teh prepričanj prinaša v življenje sproščenost, nove ljudi, ki nas sprejmejo take kot smo, kjer ni več potrebno igrati vlog. Življenje postane skladno z nami samimi in prevzamemo kontrolo nad lastnim življenjem.
Sramota je torej slaba, ker nam preprečuje biti to kar smo. Zato moramo biti tisti, ki smo starši, zelo pazljivi pri vzgoji, da najdemo pravo mejo med vzgojo in nasilnim, sramotilnim preoblikovanjem osebnosti otroka.
Razmišljanje v smislu kdo moram biti, da ugajam tebi, ni zdravo. Zdravo razmišljanje je – kdo sem in kdo bi rad postal.
Namaste.
