Foto: Profimedia
Naše prepričanje o tem kdo smo, kdo sem, kdo je ta moj “jaz”, je odvisno od naših verskih, duhovnih in filozofskih prepričanj. Vsi imamo tudi naš lastni notranji glas, svojega notranjega kritika ali vodnika, ki mu pravimo ego. Ego ni naš sovražnik, priporočljivo ga je spoznati in razumeti.
Spoznajmo svoj ego
O svojem egu lahko razmišljamo kot o svojem intelektualnem, logičnem notranjem glasu. To je naš glas razuma. Glas, ki načrtuje, napoveduje in nam usmerja pot, da ne pademo, se ne izgubimo in se ne poškodujemo. Njegova glavna naloga je, da nas varuje.
Vendar pa vso to načrtovanje, varovanje in usmerjanje, ki nam ga narekuje ego, lahko postane precej naporno. Če se ego zaradi varovanja spremeni v negativni glas, nam lahko začne govoriti, da nismo dovolj dobri ali da nimamo dovolj moči, znanja, denarja itd….
Psihologi opredeljujejo ego kot sistem samozavesti. Sistem samozavesti je pripovedovalni del človekove zavesti, ki odraža človekove misli, občutke in dejanja ter jih zavira ali legitimira zase in za druge. V tem smislu je ego zelo podoben tistemu, kar pomeni izraz identiteta ..
Ego meni, da je odgovoren za našo identiteto in to odgovornost jemlje zelo resno. Če začnete pozabljati, kdo bi morali biti, ego vstopi in reče: »Kdo pa misliš, da si? Vrni se na svoje mesto! “
Ego je kot starš z nenehnim nadzorom
Kdaj je ego lahko tudi moteč? Ego na nek način skrbi za nas in njegov glavni namen je, da nam zagotavlja preživetje, tako kot bi to storil vsak dober, zaščitniški starš.
Torej, ko se začnemo preveč oddaljevati od poznanega sebe, nam ego začne polniti glavo s strahom, dvomom in skrbjo. »Previdno, ne veš, kako bi to naredil/a. Izgleda nevarno. Lahko se poškoduješ.«
Toda ljudje smo radovedni. Želimo rasti. Želimo preizkusiti nove stvari! Egu se ne moremo upirati, treba ga je razumeti. Ego se ne zaveda, da s tem, ko nas varuje, hkrati hromi naše zaupanje, osebnostno rast in navsezadnje tudi občutek izpolnjenosti. To ni cilj ega, cilj ega je izključno, da nas zaščiti. A vendar samozavest, napredek in osebnostna rast prinašajo v življenje tveganja, izzive in nove poti.
Ego ustvarja naša pričakovanja
Del ega je tudi načrtovanje prihodnosti. Ego želi zagotoviti, da bi naši dnevi potekali čim bolj mirno, brez zapletov, na nam zelo dobro poznan način. Torej, preden uspete karkoli storiti, ego pretehta smiselnost tega ravnanja in se oglasi: »Ko si zadnjič naredil/a to zadevo, so bili rezultati odlični! Naredi to še enkrat!« Lahko pa nam pošilja tudi drugačna sporočila: »Zadnjič, ko si naredil/a to in to zadevo, je bila katastrofa. Tega NE SMEŠ več počeli! «
Ego je opazovalec. Pozoren je na ljudi okrog nas, preverja kdo se mu zdi najboljši in zato lahko sporoča: »Tole zadevo bi morali narediti tako, kakor počne ta in ta, ker to počne tako, da doseže tak rezultat, kot ga želim jaz zate, da se izogneš neprijetnostim.«
Ego oblikuje naš pogled na svet. Naša pričakovanja do življenja so odvisna od tega kako gledamo na svet. Naš pogled na svet oblikuje naše misli, občutke in navsezadnje naša dejanja. To spoznanje je ključno za razumevanje ega.
Najbolj poznane in pogoste iluzije ega:
- Sem to, kar imam.
Seveda človek ni to, kar ima, poseduje. Ljudje smo bitja, ki želimo pripadati. Da pripadamo, si želimo to, kar imajo drugi. Oz. želimo še več od tega, kar imajo drugi.
To je naravni instinkt človeka. Bistvo je, da smo sposobni prepoznati, da gre zgolj za instinkt, ki ga ni potrebno sprejeti in se zavedamo, da se lahko sami odločimo za novo vrednotenje sebe in ne ocenjujemo koliko smo vredni oz so drugi vredni glede na lastnino.
- Sem to, kar počnem.
Skoraj vsak človek se identificira se tem, kar počne. In tako identificira tudi druge ljudi. Eno prvih vprašanj, ko se ljudje spoznavamo je: »Kaj počneš, kam hodiš v službo?« Z drugimi besedami, ker ego predalčka, mora vedeti kaj nekdo dela, da si lahko ustvari sliko o drugem človeku, ga nekam opredeli.
Pretirana identifikacija s tem kaj poslovno počnemo je lahko zelo boleča, kadar se zgodi, da iz kakršnegakoli razloga ne moremo več početi tega, kar počnemo.
Bolje kot da se identificiramo z nekim poklicem npr.: sem direktor; se je identificirati z našimi lastnostmi: sem iznajdljiv, hiter, pameten, pronicljiv, dober mislec, analitik, sem ustvarjalen itd……. S tem se osredotočimo nase in na svoje sposobnosti, lastnosti in ne na poklic. Recimo, da iz nekega razloga izgubimo delovno mesto direktorja, še vedno lahko na kateremkoli področju uporabljamo svoje sposobnosti, ker so del nas. Na ta način identiteta ega ostaja nedotaknjena.
Torej, mi nismo to, kar počnemo. To, kar počnemo, je rezultat tega, kar smo in kako se definiramo.
- Sem to, kar drugi mislijo o meni.
Vsak posameznik, ki ga v življenju srečamo ima o nas drugačno mnenje. Toliko kot je pripovedovalcev o človeku, toliko je zgodb. Kako bi lahko bil človek to, kot si o njem mislijo drugi?
Tudi tukaj se ljudje ujamemo v past ega. Želimo se prilagoditi drugim, da bi imeli dober ugled. Tudi to delovanje je v resnici nagon po preživetju in potreba po vključitvi v skupino, saj si je v zgodovini tako človek povečal možnosti za preživetje.
Da bi lahko na novo opredelili kdo smo, moramo sprejeti dejstvo, da mnenj drugih o nas ne moremo spremeniti. Preprosto ne gre. Mnenja drugih so njihov pogled na nas, temeljijo na tem, kar so videli, prebrali o nas, kar so z nami doživeli, slišali o nas in kako so nas drugi doživljali v vsem tem in tega ne moremo spremeniti.
Vse, kar lahko naredimo je, da se osredotočimo kdo želimo biti. Da postanemo tako kvalitetna oseba, ki bi jo sami želeli imeti ob sebi.
Razumevanje ega
Svoj ego umirimo že s spoznanjem, da v resnici ego ni naš sovražnik. Zdaj razumemo kako deluje in da nas poskuša le zavarovati. Zavedamo pa se tudi, da ni vse resnica, kar nam govori.
To nam daje moč, da ob naslednji priložnosti, ko nas ego sabotira, lahko samozavestno rečemo: »Hvala, dragi moj ego, toda smer, v katero me usmerjaš, se ne ujema s tem, kdo sem in kaj želim. Želim iti po tej poti. Vem, da te skrbi, ker še nikoli nisva bila tukaj, vendar verjamem, da se bova znašla korak za korakom.«
