Teoretski psihoanalitik, freudovec in osebni svetovalec mag. Roman Vodeb. (Foto: zasebni arhiv)
Mag. Roman Vodeb je teoretski psihoanalitik, osebni svetovalec in predan freudovec, ki je s svojimi kontroverznimi teorijami razburil že marsikatero ”moškinjo”, kot sam imenuje emancipirane, samostojne ter vodilne ženske. Lahko bi rekli, da je strokovnjak za moško-ženske odnose brez dlake na jeziku, ki pove tako, kot je in čeprav bi nekateri najraje zaprli ušesa pred njegovim izrazito freudovskim ter direktnim razmišljanjem, pa se gospod Roman Vodeb vseeno lahko pohvali z velikim številom uspešnih zasebnih svetovanj, kjer strankam prisluhne ter se jim strokovno posveti. Nam je med drugim zaupal tudi, kje tiči glavni problem konflikta med spoloma.
Za žensko je odločilen odnos z očetom v otroštvu
Kako se sodobna mlada ženska obnaša v zvezi s sodobnim mladim moškim?
»Obnaša se naivno, torej neizkušeno, s predpostavko, da bo ta »njen« potencialni princ na belem konju znal odreagirati tako kot ona intuitivno (torej nezavedno) pričakuje. Večina mladih žensk, ki je v primarni družini doživela relativno močan lik očeta (vsaj tako so ga občasno doživljale v svoji psihični realnosti) – oče pa je zanjo vselej (nezavedno) predvsem (tudi) »večvredni« »objekt z organom-več« – ne more skriti »velikih pričakovanj« do mladih, a od sebe starejših, moških. Je potencialno zaupljiva in sugestiblina, torej vodljiva. Problematične oz. specifične so ženske, ki kot deklice niso doživele harmonije z očetom v primarni družini. Problem oz. specifične so tudi falične ženske, ki so »morale« svojim očetom igrati sinove ali pa so rasle ob dominantnih (faličnih) materah in »copatastih« očetih. Sicer pa je težko izluščiti neke univerzalnosti. Vsaka mlada ženska je v odnosu do moških specifična – pač glede na to, kaj si ji je dogajalo v otroštvu, posebno v odnosu do očeta. Problematične so tudi ženske, ki so rasle v ločenih družinah – npr. deklice, ki so zaradi ločitve ali zaradi česarkoli drugega sovražile očeta. Za žensko je tudi pomembno, na kakšnega »kretena« na belem konju naleti…«
Kaj lahko ženska pričakuje v zvezi od moškega?
»Mlade ženske pričakujejo v zvezi z moškimi tisto, kar jim nezavedno diktirajo želje. Problematični so nezavedni odpori do neke zavestne želje. Za pričakovanji se vselej skriva nezavedni vzrok tovrstnih pričakovanj oziroma želja. Dilema, do kam lahko dekle gre, koliko se lahko nekomu predaja in mu zaupa, je zopet odvisno od tega, kako je doživljala svojega očeta v primarni družini. Pomembna je tudi stopnja »norosti«, torej zaljubljenosti, v kateri misli svojo partnersko perspektivo. Če jo je kot deklico razočaral oče, je lahko kronično nezaupljiva. Kaj si mlada ženska (dekle) lahko dovoli, je tudi kulturno pogojeno. V današnji kulturi si lahko dekleta precej »dovolijo« – lahko tudi ločujejo seksualno pohoto od čustev. Lahko se »dol dajejo«, brez pričakovanj, da bi se na svoje »seksualne objekte« čustveno vezalo. Vendar je tudi to ločevanje med seksualno strastjo in globljimi čustvi odvisno od odnosa do očeta, ki so go doživljale v ojdipalni fazi in pretežni del svojega otroštva.«
Bi se strinjali, da ženske kljub svoji emancipaciji in količini kontrole, ki jo lahko imajo v svojem življenju ali v zvezi, vseeno potrebujejo moškega, ki zna ”usekati po mizi”?
»Ženska pričakovanja so vselej nezavedna, torej intuitivna. Treba je ločevati, kaj ženska zavestno pričakuje in kaj ji diktira nezavedno oz. intuicija. Gleda na to, da je večina deklic gledala na svojega očeta kot na vsemogočnega boga, je ta oče imel tudi »organ-več« na svojem telesu oz. mednožju, ki je njej in mamici manjkal. Zato je oče za deklico nekako »več vreden« in zato tudi zapusti mamo kot »prvi (objekt) njene želje«. Fantazma oz. nezavedno infantilno (ojdipalno) mislenje očetovega penisa fatalno zaznamuje dekličino spolno željo in posledično predstave o moških. Ženska nekako rabi oz. si nezavedno želi »gospodarja«, naslednika vsemogočnega (infantilno oz. ojdipalno) doživetega očeta. Naslednik očeta pa je moški – kot »objekt«, ki ima na svojem telesu (v predelu mednožja) »organ-več« penis, ki ni zgolj »pasivni privesek«, pač pa »aktivni pristojek«, ki lahko poteši njeno spolno željo. Ženska nezavedno hoče oz. si želi moškega z odmevnimi dejanji, moškega, ki ima moč in oblast, ki je boljši kot drugi moški – vsaj v nečem. Tisto nekaj, kar žensko fascinira na moškem ima vselej falično simbolno strukturo. Ženska mora občutiti moško moč tako v posteljnih radostih v obliki t.i. moškega »sadizma« kot v partnerskem odnosu. Falične ženske pa imajo ravno zaradi svoje dominantnosti nevrotična oz. deljena pričakovanja v zvezi z možatimi moškim, ki znajo »udariti po mizi«. Nezavedno si jih želijo, po drugi strani pa z njimi nenehno nezavedno tekmujejo. Pri faličnih ženskah je problematičen specifično razrešen, bolj rečeno nerazrešen kastracijski kompleks in ojdipalno zavidanje penisa.«
Česa ženskam v sodobnih zvezah najbolj manjka?
»Problematični so »zeleni« oz. nezreli mladi (narcistični in razvajeni) moški, ki se ne znajdejo v odnosu, ki ne znajo »dajati« svoji ženski. Moško »dajanje« in žensko »prejemanje« je vezano na koncept koitusa in anatomijo (med spoloma različnih) genitalij. Ampak problem je tudi, da ženskam mladi moški niti nimajo kaj dajati. Morali ji bi dajati varnost, zaščito, denar… Kruti kapitalizem je mladim moškim pošteno zagodel. Dobro plačanih služb ni, saj še slabo plačanih služb ni… Povprečni mladi moški svojim dekletom, mladim ženskam, nimajo nič (simbolnega) za dajati (razen penisa v seksualnem aktu). Mladim oziroma sodobnim ženskam manjkajo situirani moški, ki jim bi lahko kaj dajali, jih dostojno spravljali v znamenit dolžniški odnos, v katerem bi se ženske že znale »oddolžiti«… Medtem ko ženske nezavedno nekako vedo, kaj si želijo pri moških, so moški v večji zagati, bolj so zbegani. Ženske vedo, da si želijo zanesljivega moškega, ki jo bo reševal iz takšnih in drugačnih zagat, kot jo je oče, vsaj takšno psihično realnost si je deklica ustvarjala v odnosu do »večvrednega« očeta.
"Danes ni prijetno biti v odnosu ne moškemu ne povprečni ženski." (Foto: zasebni arhiv)
Ženske moškim zavidajo penis
Zakaj po vašem nekatere ženske ostajajo v nesrečnih zvezah?
»Nimajo pravega poguma, da bi se osvobodile odnosa do dotičnega »nepravega« moškega. Problematična je libidinalna investicija v (kateregakoli) naslednika očeta. Ženska si ne more pomagati, da se je t.i. libidinalna investicija zgodila v nepravi »objekt«, v nepravega moškega. To pomeni, da ima ženska dotičnega »nepravega« moškega na nek način vendarle (še) rada – tako kot je imela deklica vselej rada očeta. Toda zdravorazumska razsodnost, ki ji veli, da z dotičnim moškim nima življenjske oz. partnerske (družinske) perspektiva, ne premore tiste libidinalne investicije, ki je značilna za čustvene in seksualne kontekste odnosa z moškimi.«
Kako razlagate pojav nenadne spremembe spolne identitete, torej ”prestop” v lezbijštvo, ki ga nekatere ženske izberejo po nekaj razočaranjih nad nasprotnim spolom?
»V tem primeru ne gre za pravo lezbištvo, ki je pogosto gensko pogojeno ali pa plod spolnih zlorab v otroštvu. Gre za prakticiranje spolnosti z istim spolom. To so t.i. »trendice«, ki jih zaredi falične narave ženskega življenja ni tako malo. Falična narava tudi ženskega življenja, v katerem se mlade »fantinje« oz. »moškinje« dobesedno »kurčijo« z dejanji, seveda vpliva na njihove spolne prakse. To je velik »tihi« problem možatih ženskih športov. Emancipirane ženske, ki je dominanta in falična in ima že vse, se kar »dobro« znajde v spolnem aktu z istim spolom. Problematično je psihično dojemanje klasičnega spolnega akta, kjer ima pomembno vlogo »sadistično« aktiven moški penis, ki naj bi ga ženska oboževala. Če je ženska v karieri (ali kakšnem hobiju, npr. športu) falična, potem bi znala imeti probleme oz. specifike pri oboževanju moškega spolnega organa. Toda pri menjavi spola objekta želje navadno igra pomembno vlogo otroštvo oz. določene potlačitve iz tega obdobja – pri menjavi spolne identitete je torej najpomembnejše nezavedno kot epicenter vsega. Ne gre vselej za tipično razočaranje v odnosu z moškimi. Pomembno vlogo igra tudi način siceršnjega faličnega življenja dotične »trendice« in še marsikaj.«
V Sloveniji je možno opaziti zmanjšano število sklenjenih zakonskih zvez in porast zunajzakonskih skupnosti. Se dandanes ženske odločajo za zunajzakonsko skupnost tudi zato, da zaščitijo sebe in svoje premoženje?
»Tukaj je več faktorjev. Pomembno vlogo ima tudi feminizem kot ideologija emancipiranih žensk, torej »moškinj«, med katerimi je veliko lezbijk in faličnih aseksualnih žensk, ki so svoj Ojdipov kompleks neposrečeno razrešile. Zaznamovane so z ojdipalnim zavidanjem penisa, ki jih nezavedno sili v konstitutivni tekmovalni odnos z moškimi, tudi s svojimi partnerji. Takšnih žensk v Sloveniji ni prav malo, zasedajo pa pomembna mesta družbene moči in oblasti – pišejo tudi družinsko zakonodajo, ukvarjajo se s t.i. študijami spolov in po raznih fakultetah indoktrinirajo mlade rodove žensk in moških s »psihotično« idejo, da sta spola enaka… Ne zasedajo samo vodilnih položajev po raznih zavodih in ustanovah, pač pa jih je veliko tudi v politiki, uradih, ministrstvih, raznih medijskih uredništvih. Še posebno veliko se jih gomili v kontekstu politične levice… Zaščita premoženja in denarja ima vselej simbolno strukturo, in to falično. Imetje, z denarjem na čelu, ima faličen status – predstavlja simbol moškega spolnega organa. Feminilne ženske imajo rade denar in premoženje, ki jim ga da oz. v klasične libidinalnem menjalnem procesu »podari« njihov moški, princ na belem konju, od katerega (ob poroki) »sprejme« tudi priimek. Falične ženske pa imajo zaradi fenomena infantilnega (nezavednega) zavidanja penisa veliko afiniteto do lastnega denarja, ki ga zaslužijo same, in ga na nek način ne želijo sprejemati od (»svojega«) moškega. Današnja profeministična kultura je popolnoma izmaličena. In tudi sicer feminilne ženske rade oziroma nehote prevzemajo kulturne trende v smislu emancipacije. Svoje premoženje zaščitijo po algoritmih, ki jim jih vceplja profeministična kultura, kljub temu, da jim anatomija genitalij in nanjo vezan koncept koitusa diktira drugo simbolno logiko.«
Če ženske baje celo življenje sanjajo o svoji popolni poroki, zakaj se potem, ko jim moški enkrat ponudi prstan, te zaveze tudi same prestrašijo? Torej storijo to, kar po eni strani očitajo moškim.
»Tudi feminilne ženske so zbegana. Vsakodnevno so zasipavane s (pro)feminističnimi pamfleti enakosti spolov. Svoje intuicije, torej nezavednih sklepanj, niso pripravljene poslušati, bojijo se (pro)feminističnih ideoloških pridig. Res pa je, da tudi moškim ni za zaupati. Tudi oni so zbegani in ne zanjo biti možati in partnersko zanesljivi. Zagata je obojestranska. Oboje spotikajo določene nezavedne vsebine.«
"Popolna partnerska sreča je mit." (Foto: zasebni arhiv)
Menite, da ima dandanes ženska preveč obveznosti in vlog?
»Zagotovo. Ženska dandanes izgublja stik s feminilnostjo (ženskostjo) zato, ker mora v karieri biti »moškinja«, igrati mora močno, emancipirano žensko, ki v bistvu ne rabi moškega… To jo spravlja v obup, ne da bi se tega zavedala…Ker ženska, ki je kot deklica doživela močan lik očeta – ali pa si je o očetu tako (pozitivno) sliko ustvarila v svoji psihični realnosti – rabi močnega moškega, ki jo bo varoval, ji dajal (varnost zaščito, denar – ne samo njej, tudi njunim otrokom). Ženska, ki je direktorica ali šefica nekega oddelka (ki ima »pod seboj« tudi moške), se doma ne more preleviti v »sprejemajočo« in pasivno žensko, ki ji bo pasalo še vsak dan perverzno seksati, kar navadno njen moški spontano pričakuje… Poleg tega pa zasluži bistveno več kot njen mož. Karikirano rečeno, njen klitoris je večji kot možev penis… to pa ne gre! Harmoničen odnos je v osnovi porušen. In nesrečna sta v bistvu oba s partnerjem…«
Je vsem svojim vlogam kos in če ni, kje se vidijo posledice?
»Moški iz takšnega »psihotično« koncipiranega odnosa bežijo oz. se ga že v osnovi bojijo. Odnosi med spoloma, in partnerski odnosi na sploh, so na najnižji stopnji v človeški zgodovini. Zaradi enačenja spolov in feministične ideologije bo vse hudič vzel! Moralno izprijeni moški, ki jih vleče v politiko in povzpetništvo (in tajkunstvo), so posebno poglavje te velike družbene oz. civilizacijske zagate. Aritmetična sredina družbene (in partnerske) sreče se znižuje. Danes ni prijetno biti v odnosu ne moškemu ne povprečni ženski. S falično žensko povprečnemu moškemu ni prijetno živeti, zato si najde »libinalene terapevtke«, ljubice. Njegova falična, vendar pa čustveno in seksualno nepotešena žena (partnerica) je še bolj zbegana. Oba sta nesrečna, da ne govorimo o nesreči njunih otrok… Zagata je popolna…«
Kakšna zveza je po vašem mnenju srečna zveza?
»Srečne zveze v bistvu niti ni, ker je že samo objekt želje izmuzljiv. Izmuzljiva je sama želja, ker ima pač status »to ni tisto« (kar sem si želel/a). Istega objekta želje (partnerja oz. partnerice) si ne moremo strastno želeti celo življenje. Razni romantični filmi nas zavajajo in še bolj zbegajo – ker pač dobimo iluzijo, da popolna partnerska sreča obstaja. Ne! Popolna partnerska (družinska) sreča je mit. Popolne partnerske sreče ni – je le želja, da bi bila oz. da jo nekateri doživljajo. Zaljubljenost traja par let, potem pridejo na plan druge stvari, ki oblikujejo partnerske odnose. Se pa lahko partnerji spoštujejo med seboj in živijo v znosnem odnosu, celo v občasni harmoniji. Skupaj pa so partnerji celo življenje večinoma bolj zaradi otok in ugodja, ki ga imajo zaradi skupnega imetja, kot pa zaradi večne ljubezni. Redki pari so tako srečni v partnerstvu, da se ne morejo načuditi, kakšno srečo so imeli v izbiri partnerja oz. partnerice. Te srečne kombinacije pa so spet v veliki meri povezane na primerno družino in na harmonične odnose znotraj le-te. Za moške je odločilen dečkov odnos z mamo ter doživljanje očetovega odnosa z njegovo mamo. Za ženske pa je odločilen dekličin harmoničen odnos z očetom in materin odnos s svojim možem, dekličinim očetom.«
Z Romanom Vodebom so se pogovarjali tudi na portalu za tiste, ki nam “nimajo kaj dati” – na Moški.si. Roman Vodeb je bil tudi tam neprizanesljiv … Preberite, kaj je povedal o 
moških in njihovih avanturah!
