Foto: Profimedia
Človek je družabno bitje in res je, da za svoje preživetje potrebuje socialno okolje, vendar se je zaradi tehnološkega napredka in visokih pričakovanj družbenega okolja, naša povezava samim s sabo izgubila. Preveč smo obremenjeni s tem, ali smo dovolj uspešni in dejavni. Izoblikovana imamo visoka merila, zelo smo tehtni pri tem, kaj je dobro in kaj slabo. Analize uspeha so naša merila. Spretni smo v vrednotenju in obsojanju, pretirana tekmovalnost nam ego le še napihuje. Bojimo se, da ne bomo osamljeni in celo nevidni. Pozabljamo pa, da s tem, ko preslišimo samega sebe, smo že na poti izgubljenosti.
Človek je enostavno pozabil, da lahko razmišlja tudi s srcem, ne le z umom
Bojimo se biti sami in bojimo se, da nas ne bodo priznali. Raje zapustimo sami sebe, kot da bi izgubili osebo ob sebi. Žrtvujemo svojo dušo za nekoga, ki mu je vrednota uspeha in napuha večja od iskrenega sočutja in sprejemanja sočloveka. S tem, ko spreminjamo sebe in pazimo na način govora, poskrbimo le, da smo sprejeti med prijatelji, znanci, v okolju. Pa vendar, kdo so oni, da določajo, kako se naj obnašamo v njihovi prisotnosti? Kdo so ljudje, ki opozarjajo, kaj lahko govorimo in kdaj naj molčimo? Kdaj smo si na zadnje dovolili razmišljati s svojo glavo? Nedolgo nazaj mi je kolegica dejala, da je zavajanje, ne le neiskrenost do sebe, temveč tudi do drugega. Jaz pa pravim malo drugače, da je zavajanje ne le neiskrenost do drugih ampak najbolj do sebe. Kadar izgubimo samega sebe, se sprehajamo v začaranem krogu.
Prisluhnimo srcu, kaj nam sporoča
Mogoče je čas, da se napotimo v gozd, se sprehodimo in nadihamo sveže energije in poiščemo stik s seboj. Povezanost z naravo nas obvaruje pred manipulacijo sistema in vdiranjem slabih energij v naše energetsko polje. Ko uspemo prisluhniti duši, ki nam sporoča, kaj želi, uspemo hkrati vzpostaviti notranje ravnovesje. Kadar so um in občutki enaki, se naš energetski center okrepi.
Ni toliko pomembno, zakaj je naša pot drugačna. Bolj je pomembno to, da se zavemo, da se naša pot razlikuje od drugih in da je naš namen bivanja, da to pot izkusimo. Pri tem je dobro paziti nase in na druge, da jih ne prizadenemo ali škodujemo. Iskreni in čisti nameni dovoljujejo, da se nam pot sama po sebi ustvarjalno oblikuje.
Valentina Grobelšek, Vita, zavod za zdravo življenje
