Dame Vivienne Westwood (Foto: Profimedia)
“Nadaljeval bom delo z Vivienne v svojem srcu. Delala sva vse do konca in dala mi je kup stvari, s katerimi moram nadaljevati,” je po objavi novice o njeni smrti sporočil njen soprog in ustvarjalni partner Andreas Kronthaler.
Oblikovalka, ki je poskrbela za svojstven stil oblačenja punk skupine Sex Pistols, velja za eno ključnih britanskih imen v svetu mode. S svojim delom je več desetletij razbijala tabuje, se upirala konvencionalnosti in bila kritična tudi do politike.
Kraljica Elizabeta II. ji je leta 1992 podelila naslov dame. Na podelitvi v Buckinghamski palači je Vivienne Westwood dvignila veliko prahu, ker ni nosila spodnjega perila.
Rodila se je 8. aprila 1941 kot Vivienne Isabel Swire v angleški vasici Tintwistle. Kot najstnica se je z družino preselila v bližino Londona in se vpisala na umetniško šolo v okviru westminstrske univerze, ki pa jo je kmalu zapustila, ker si ni predstavljala, kako bi se lahko preživljala v svetu mode. Zato si je izbrala poklic osnovnošolske učiteljice.
Priimek Westwood je prevzela od svojega prvega moža, Dereka Westwooda, s katerim se je kmalu razšla.
Njena velika ljubezen je bil Malcolm McLaren, ki je bil menedžer skupine Sex Pistols. Z njim je zasnovala obleke, ki so jih nosili člani benda. V modo sta vnašala varnostne zaponke, britvice in verige. S tem sta želela ljudi šokirati in izzvati reakcijo, obenem pa tudi spodbuditi spremembe. V sredini 80. let minulega stoletja se je posvetila svoji znamki, ki jo je zaznamovala s parodijo višjega družbenega sloja.
Njena znamka je dobila zagon v 90. letih prejšnjega stoletja. Po svetu je odprla verigo trgovin s svojimi oblačili, modnimi dodatki in parfumi.
Svojega drugega moža Andreasa Kronthalerja je spoznala na Dunaju, kjer je poučevala modo. Poročila sta se leta 1993 in veljala za kreativni dvojec.
Bila je tudi borka za človekove pravice in politična aktivistka. Leta 1989 je bila na naslovnici revije Tatler oblečena kot takratna predsednica vlade Margaret Thatcher. Obleka, ki jo je nosila, je bila naročena za premierko, ki pa je ni prevzela. Na naslovnici je pisalo: “Ta ženska je bila nekoč punkerica.” Britanski časnik The Guardian je naslovnico ocenil za najboljšo britansko naslovnico.
Prav tako pa je podpirala Juliana Assanga, za katerega je večkrat posredovala. Njene kreacije so izražale tudi njena prepričanja glede podnebnih sprememb in onesnaževanja.
