Znanstveniki menijo, da gre pri nalezljivem zehanju v največji meri za podzavestno reakcijo, ki se sproži avtomatično, ne da bi o njej sploh razmišljali – tako da nikakor ne gre za posnemanje v pravem pomenu besede. Že zehanje samo je nezavedno in avtomatično dejanje, ki ga ne moremo preprečiti, preden se dejansko zgodi, njegov glavni namen pa je, da nas ohranja budne, saj povečuje dotok kisika v možgane.
Zehanje nalezljivo za polovico ljudi in šimpanze
A vprašanje, zakaj je zehanje tako nalezljivo, še kar bega znanstvenike. Zehanje lahko namreč sproži, če vidimo nekoga drugega, ki zeha, lahko pa ga sproži že sam pogovor o zehanju ali razmišljanje o njem. Zehajo sicer vsa živa bitja, raziskovalci pa so nalezljivo zehanje poleg ljudi opazili še pri šimpanzih. Čeprav se nam vsem kdaj zgodi, da zazehamo, ko vidimo, da je to storil nekdo drug, pa naj bi bila k nalezljivemu zehanju nagnjena le polovica ljudi.
Nalezljivo zehanje izvira iz pradavnine
Nekateri znanstveniki zagovarjajo teorijo, da je nalezljivo zehanje del pradavninskega rituala, ko so lovci zehali v skupini, da bi s tem drug drugega opozarjali, da ne smejo biti zaspani, in da morajo ostati budni in pozorni na dogajanje okoli sebe. Po drugih teorijah gre pri nalezljivem zehanju za čredni nagon, za nekakšno nezavedno komuniciranje znotraj iste vrste – primerjali so ga recimo z istočasnim vzletom ptic v jati. Spet druga teorija trdi, da so si praljudje z nalezljivim zehanjem usklajevali urnike – ko je nekdo zazehal, je ostalim v plemenu sporočil, da je zaspan, ti pa so mu s svojim zehanjem sporočili, da odobravajo njegovo željo po tem, da bi šel spat.
Zehaš zato, ker se ne moreš naspati? Preveri naših deset nasvetov proti nespečnosti!
Postani prijateljica Ženske.si na Facebooku in najbolj koristni nasveti ti nikoli več ne bodo ušli!