Natalya Golovyna je kot otroška nevrologinja in specialistka pediatrije že vse od zaključka študija, več kot 15 let zaposlena v Luganski sirotišnici številka 2. Čeprav je v Slovenijo prišla že sredi marca, je pomagala pri namestitvi in sedaj pri oskrbi osirotelih otrok v Slavini pri Postojni.
“To je delo, ki ga opravljam z največjim veseljem, najraje od vsega. V Ukrajini je bilo v naši sirotišnici 40 otrok, vendar jih je bila polovica med njimi že posvojenih, vendar zaradi nedelovanja naših sodišč postopki še niso bili zaključeni. Zato so ti otroci ostali v Lvovu v Ukrajini,” je povedala Golovyna.
V Slavini je tako 20 otrok v starosti med enim in šestimi leti; z njimi je osem medicinskih sester, tri zdravnice in njihovih šest otrok.
“Za otroke je bilo potovanje v Slovenijo neka avantura, čeprav je bilo dolgo in naporno. Spremljevalci so bili utrujeni, otroci pa so potovanje preživeli brez težav. Ko smo prišli v Slavino, pa so bili navdušeni. Zaradi novega okolja so bili otroci sicer vznemirjeni in pod stresom, sedaj pa se razmere počasi umirjajo. Tukaj je mirno in tiho, zelo nam je lepo,” je povedala.
Zadovoljni so bili tako s sprejemom kot tudi z razmerami za bivanje, všeč jim je tudi hrana, ki jo zanje pripravljajo v postojnskem otroškem vrtcu. Za namestitev in prehrano spremljevalcev pa so poskrbeli v dijaškem domu v Postojni.
Natalya Golovyna je v Slovenijo na počitnice prišla prvič leta 2006, od takrat pa jo je obiskala že večkrat. Zato se je v pogovoru z domačini, branjem, poslušanjem televizije in drugače tudi uspela naučiti nekaj slovenskega jezika, kar sedaj še nadgrajuje ob pomoči jezikovnega tečaja. Njeno znanje je še kako dragoceno, saj ostali spremljevalci osirotelih otrok ne znajo tujih jezikov.
V Sloveniji ima prijatelje, pri njih se je v Ljubljani tudi namestila s svojima otrokoma, svakinjo in njenima otrokoma. “Bojim se, da naše bivanje v Sloveniji ne bo prav kratko. Vsekakor bomo tu do konca vojne v Ukrajini, zato pa vsi pogrešamo svoje bližnje in družine, ki so ostali v Ukrajini,” je dodala.
V Slovenijo so prišli zaradi prijateljev in vezi, ki so jih stkali s Slovenci, ki so posvojili otroke iz njihove sirotišnice. Teh otrok, ki so prišli v Slovenijo, pa se ne bo dalo posvojiti, pač pa se bodo morali vrniti v Ukrajino, čeprav je bilo zanimanja za posvojitev v Sloveniji veliko.
Njihova sirotišnica je stala v mestu Severodoneck na vzhodu države. Od tam so se zaradi spopadov morali umakniti v ukrajinsko mesto na zahodu države Lvov; po začetku napadov tudi na Lvov so se preko Madžarske umaknili v Slovenijo. Ker je sedaj mesto Severodoneck popolnoma porušeno in tudi njihova sirotišnica, bo obnova draga in predvsem dolgotrajna.
“V Lvovu je bilo težko, saj so nas namestili v njihovi sirotišnici, kjer je prav tako prostora za 40 otrok. Po začetku raketnih napadov na Lvov pa je bilo še težje, saj smo precej časa preživeli v zaklonišču. Zato nam je tukaj v mirnem okolju lepo in predvsem sproščujoče,” je še dejala ob zahvali domačinom za prijazen in topel sprejem.
