Svet je bil v času okoli zimskega solsticija, ko je dan najkrajši, noč pa najdaljša, po predkrščanskem izročilu odprt vsemu dobremu in slabemu. Duhovi naj bi bili v tem času še posebno dejavni, uspešno naj bi bilo mogoče napovedati prihodnost in jo s čarom spremeniti. V tem obdobju leta je tudi god sv. Miklavža, ko se pod šegami s krščansko vsebino skrivajo starejše plasti. Krščanstvu ni uspelo popolnoma prekriti predkrščanskih navad, ki so se delno ohranile ob nekaterih dnevih krščanskega koledarja v času od vseh svetih, 1. novembra, pa do pusta.
Foto: Profimedia
Otroci verjamejo, da jih v noči na 6. december obdaruje sv. Miklavž
Otroci na predvečer svetnikovega godu po izročilu pustijo na mizi peharčke ali krožnike in verjamejo, da jim bo sv. Miklavž ponoči v njih pustil pomaranče, suho sadje in sladkarije. Vlogo svetnika običajno prevzamejo starši, tako da so nastavljene posodice zjutraj res polne.
Za predvečer godu sv. Miklavža so značilni tudi Miklavževi obhodi. Najstarejše poročilo o Miklavževem obhodu na Slovenskem je iz leta 1839, ki je bilo objavljeno v ljubljanskem nemškem časopisu Carniolia.
Po izročilu našemljenec v vlogi sv. Miklavža, ponekod imenovanega tudi škof, po domovih obdaruje otroke, ko so odmolili. Kot njegovi najpogostejši spremljevalci nastopijo liki angelov in parkljev, poleg njih pa lahko na posameznih območjih in v različnih obdobjih tudi drugi liki, v okolici Železne Kaple denimo lik pehtre v kožuhu ali starih ženskih oblačilih.
Parkljem kot likom hudiča v kožuhih in z verigami največkrat ne dovolijo v hišo. Pač pa zunaj strašijo večje otroke in mlada dekleta, rjovejo in rožljajo z verigami. Kot hudiči in izvrševalci kazni so po opozorilih etnologov nadomestili predkrščanske našemljene zimske obhodnike v vlogi rajnikov in drugih demonov. Ponekod so z različnimi imeni nastopili tudi sami, brez lika sv. Miklavža, denimo pri Slovencih na avstrijskem Koroškem.
Divji zimski obhodi našemljencev, ki so imeli svoje korenine v predkrščanski tradiciji, so bili za Cerkev prvih stoletij trd oreh, opozarjajo etnologi. Le s težavo ji je namreč uspelo prekriti trdno zasidrane navade.
Miklavževe javne nastope znova oživili v 90. letih
Miklavževi nastopi z obdarovanjem, ki so v Sloveniji postali javna prireditev med svetovnima vojnama, so po 2. svetovni vojni zamrli. Vlogo sv. Miklavža kot decembrskega obdarovalca je na javnih mestih namreč nadomestil dedek Mraz. Po družbenopolitičnih spremembah v 90. letih 20. stoletja pa so Miklavževe javne nastope obudili. V sodobnem času si v večjih mestih ni mogoče predstavljati veselega decembra brez njihovega nastopa. Ponekod so tedaj obudili tudi Miklavževe semnje. Po poročilih iz 19. stoletja so jih takrat razumeli kot začetek priprav na božične praznike. V Evropi imajo Miklavževi sejmi sicer dolgo tradicijo.
Tako bodo tudi letos na predvečer godu sv. Miklavža organizirani številni sprevodi. V prestolnici se bo denimo ob 17. uri z vzpenjačo spustil po okrašenem grajskem griču, nato pa pot nadaljeval proti Magistratu in Prešernovemu trgu, kjer bo obdaroval otroke. Obiskovalci pa se lahko od danes pa vse do petka ustavijo pri kateri od stojnic Miklavževega sejma na Prešernovem trgu in kupijo dobrote iz testa, lecta, sadje in druga darila, primerna za obdarovanje ob tej priložnosti, so sporočili iz Turizma Ljubljana.
Praznični sejem so že odprli tudi v Mariboru, Miklavža pa bo v četrtek ob 17. uri moč srečati na Grajskem trgu. Tudi tam se pridni otroci lahko nadejajo obdaritve. Podobno bo tudi drugje po državi.
Sv. Miklavž ali sv. Nikolaj, ki je bil škof v Mali Aziji in je umrl v prvi polovici 4. stoletja, je vse od 11. stoletja postajal zelo priljubljen svetnik tako na območjih, kjer se je razširilo vzhodno krščanstvo, kot na območjih z zahodnim krščanstvom. Po legendah je bil velik čudodelnik in učinkovit zavetnik šolarjev in študentov, mornarjev in brodnikov, ponekod tudi splavarjev, mlinarjev, žagarjev in drvarjev.
