Foto: Profimedia
V Zavodu za kulturo in turizem Parnas navajajo, da je poprtnik obredni božični kruh, ki ga gospodinje na Dolenjskem, Notranjskem pa tudi drugod še vedno pečejo v božičnem času, od leta 2013 pa je njihova priprava zavarovana kot nesnovna dediščina Slovenije.
Predsednica in ustanoviteljica Društva podeželskih žena Dobrepolje Struge Marija Nučič je za STA povedala, da za razstavo in ocenjevanje pričakujejo več kot 30 poprtnikov iz cele Slovenije, opisala pa je tudi obred ob njihovem uživanju: “Najprej se kruh blagoslovi in se ga da na mizo, nato se okoli njega zberemo in začnemo moliti. Ko zmolimo, poprtnik razrežemo in damo vsakemu kos, tudi živalim, zato da so bolj zdrave.”
V Registru nesnovne kulturne dediščine ministrstva za kulturo je poprtnik opisan kot obredni kruh, ki so ga zaradi vere v njegovo magično moč do sredine 20. stoletja pekli v božičnem času skoraj po vsem območju Slovenije. Skupaj z nekaterimi drugimi predmeti je stal pokrit s prtom na mizi, iz česar izvira tudi njegovo najbolj razširjeno ime poprtnik, je zapisano v registru.
Navedeno je tudi, da so v preteklosti gospodinje spekle enega, dva ali tri hlebce kruha in jim ponekod dodajale zelišča, suho sadje in orehe ter jih okrasile z različnimi testenimi figuricami, največkrat s kitami, ptički, verskimi simboli, letnicami praznovanja božiča ali novega leta, jaslicami.
Zaradi dolge zgodovine so s poprtnikom povezane različne šege in navade, med drugim pa se ga je uporabljalo tudi za napovedovanje prihodnosti. “Pomeni neke vrste tradicijo, poznali pa so ga že v 17. stoletju, ampak ne povsod z istim imenom. V Doprepolju ga imenujemo poprtnik,” je povedala Nučičeva.
Podala je tudi nekaj primerov uporabe božičnega kruha. “Na svete tri kralje so prišli fantje v hiše, v katerih so bila doma dekleta, in tam poskusili poprtnik. Kjer je bil boljši, tam se je dekle tistega leta poročilo. Tudi če je otrok, ki je dobil poprtnik, dobil velik kos, bo toliko tudi zrasel,” je navedla.
Izročilo poprtnika, ki ostaja ena od glavnih jedi božičnih praznikov, se je na Slovenskem ohranilo do današnjih dni, je zapisano v registru. Vpis vanj je utemeljen s tem, da peka in krašenje poprtnika izražata spretnost in ustvarjalnost posameznikov, ki svoje znanje večinoma prenašajo medgeneracijsko v družinskem krogu ter na predavanjih, delavnicah in razstavah.
Izpostavljeno pa je tudi, da obisk tovrstnih dogodkov, s katerimi se povečujeta prepoznavnost krajev in občutek lokalni pripadnosti, kaže zanimanje ljudi za ohranjanje in prenos izročila priprave božičnih jedi na Slovenskem.
