Pravljičarja Francija Rogača poznajo tudi v tujini. Njegova pravljica Kresniček Bal je postala svetovna uspešnica. (Foto: zasebni arhiv)
Franci Rogač je mlad slovenski pravljičar, ki mu je s pravljico Kresniček Bal (Bal the Firefly) uspel tudi prodor v tujino. Njegova zgodba je zgodba o uspehu, ovekovečil pa jo je z izpovedno avtobiografijo Ključ brezdomca. Sive ceste pankovskega življenjskega stila je zamenjal za svet pravljic, s katerimi otrokom, pa tudi odraslim, sporoča, kako pomembno je imeti sanje in dobro voljo.
Ženska.si: Vaše življenje nekoč ni bilo tako »pravljično« kot sedaj, saj ste svoje dneve preživljali kot brezdomec. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste svoje življenje povsem spremenili, se vpisali nazaj v šolo in se podali v pravljice?
Franci Rogač: »Prvo, nikoli nisem bil brezdomec. Veliko novinarjev to zelo radi napišejo bolj dramatično, ker se jim zdi bolj zanimivo. Bil sem panker in sem doživel tudi to, da sem spal v raznih klubih, študentskih domovih in drugih prostorih, kar pa še ne pomeni, da sem bil brezdomec.
Glavna sprememba je bila v odločitvi, da ne nameravam preživeti celo življenje samo v panku in ponočevanju, temveč da bi iz sebe kaj naredil. Pravljice sem začel pisati spontano, po zelo zanimivem potovanju v Nemčiji, leta 2000. Šele takrat sem prvič pomislil, da bi napisal prvo pravljico. To je bila Izgubljena slončica, ki je bila celo eno leto najbolj izposojena pravljica v Sloveniji.«
Ženska.si: Vas je katera izkušnja iz teh časov močno zaznamovala?
Franci Rogač: »Iz punk časa lahko povem, da je bila cesta zelo siva, polna pasti in raznih negativnih izkušenj, kot tudi pozitivnih izkušenj. Iz tistih časov je veliko mojih prijateljev in kolegov žal pristalo na nedovoljeni drogi – heroinu in žal so nekateri izmed njih tudi umrli. To je bilo zame zelo stresno in velikokrat sem bil zaradi tega zagrenjen.«
Ženska.si: Bi svoje življenje opisali kot zgodbo o uspehu?
Franci Rogač: »Deloma. Zame je zgodba o uspehu le v tem smislu, če bi mi uspelo prodati pravljice tudi v tujini ali če bi kakšno animacijsko podjetje, ki proizvajajo risanke, po moji pravljici naredilo risanko, to bi bila zame zgodba o uspehu. Da pa sem spremenil življenje in začel pisati pravljice, pa bi tudi lahko rekli, da je to lahko zgodba o uspehu.«
Ženska.si: Nekateri ljudje menijo, da je pisanje pravljic enostavno in da jo lahko napiše vsak. Ali to drži?
Franci Rogač: »Vsak ne more pisati pravljice, to je dejstvo. Pomembno je, da jih berejo otrokom, če jih imajo. Lahko si tudi poizkusijo kakšno pravljico izmisliti, to ni tako težko. Potrebuješ le malo domišljije. Pri Slovencih je zelo velika želja po izdaji knjig, kar ni slab znak in pomeni, da si želijo imeti svojo knjigo na knjižni polici. To je posebna čast…«
Ženska.si: Kaj vse mora po vašem vsebovati dobra pravljica?
Franci Rogač: »Ja, dobra pravljica mora imeti dober uvod, zanimivo jedro, polno nepredvidljivih dogodkov in zapletov ter lep in smiseln zaključek. Tudi zanimive junake, ki imajo določene slabosti ali pa so drugačni od ostalih. Predvsem pa, da otroci razumejo pomen pravljice in da jih očara.«
Ženska.si: Katero pravljico ste imeli najraje kot otrok?
Franci Rogač: »Ali Baba in 40 razbojnikov.«
Ženska.si: Od kod jemljete inspiracijo za pisanje pravljic?
Franci Rogač: »Največ inspiracije jemljem iz osebne zgodbe, iz raznih potovanj in spontanih zamisli, ki se mi utrnejo v tistem trenutku.«
Ženska.si: Imate morda kake vzornike?
Franci Rogač: »Med pisatelji je to zagotovo Hans Christian Andersen. Med živimi pa je to Paulo Coelho. Posebna vzornica je Oprah Winfrey, ki je z vztrajnostjo dokazala, da se lahko daleč pride…«
Ženska.si : Kaj želite otrokom sporočiti skozi svoje pravljice?
Franci Rogač: »Da dobra volja, ki plemeniti željo doseči tisto, po čemer hrepenimo, mnogokrat pripelje do želenega cilja. In da moramo to vero imeti vsi – ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se znajdemo. Hkrati pa, da pravljice ohranjajo upanje na boljši jutri…«
Ženska.si: Glede na to da vas nekateri opisujejo kot zapriseženega pankerja… Ste morda kdaj razmišljali o tem, da bi obe svoji strasti združili v eno in napisali prvo pankersko pravljico?
Franci Rogač: »Bil sem panker in v tem ne vidim nič slabega. Napisati »prvo« pankersko pravljico… Hm…Ni slaba ideja, vendar to preprosto ni možno, saj bi le-ta bila preveč uporniška pravljica. Pank je namreč izraz upora proti sistemu, proti kapitalizmu in izkoriščanju delavcev. Mislim, da to za otroke ni najbolj primerno. Vsaj jaz tako mislim. Lahko pa naj jo kdo drugi napiše, jaz bom vztrajal pri svojih zamisli in pravljičnih likih, ki imajo svoj pomen in dajo pravljični pridih mojim pravljicam.«
Ženska.si: Kakšno pravljico bi napisali za Slovenijo zdaj, ko jo muči recesija?
Franci Rogač: »Da bi se vsem ljudem, predvsem v stiski omogočile dostojne življenjske razmere in da bi se vsi nekako iz stisk izkopali in na novo zaživeli. Goljufi in kradljivci bi bili kaznovani in bi morali denar, ki so si ga nepošteno nakradli, tudi vrniti delavcem, ki so pošteno delali. Nekaterim politikom bi morali prepovedali delo v politiki, ker si ga s svojimi dejanji ne zaslužijo in bi tudi morali odgovarjati, ker niso nič ukrepali…
Skratka napisal bi bolj pravično pravljico. Žal, kot vemo, se to ne bo zgodilo. Moral se bo zgoditi neke vrste podoben upor kot ga sedaj gledamo v Tuniziji ali Egiptu.«
Ženska.si: Ali skušate tudi v realnem življenju vsako težavo pogledati iz pravljičnega vidika?
Franci Rogač: »Realnost je včasih prekruta, zato včasih zbežim v pravljični svet, kjer je lepše…«
Ženska.si: Poleg pravljic ste napisali tudi avtobiografski roman Ključ brezdomca. Če si skušava predstavljati, da bi po vaši biografiji posneli igrani film… Kateri igralec bi vas po vašem upodobil?
Franci Rogač: »Najraje bi videl Leonarda di Capria, ki bi lahko odigral zadnji del filma, predvsem srečen konec. Žal pa ne poznam novejših mladih igralcev. Ta bi bil izbran na avdiciji. Seveda pa bi rad bil zraven pri tem snemanju, saj bi temu mlademu igralcu dal nekatere napotke glede igranja. Zagotovo bi bil nominiran za Oskarja…«
Ženska.si: 7. decembra 2010 ste na vlaku brali pravljice 600 otrokom, v načrtih pa imate napolniti tudi dvorano Stožice ter se s tem vpisati v Guinessovo knjigo rekordov. Kakšno je sporočilo tega dogodka?
Franci Rogač: »7. decembra se je odzvalo veliko vrtcev, ki so pripeljali otroke na pravljični vlak. Razmišljam, da bi projekt Stožice izpeljal naslednje leto, saj preprosto nimam nobenega prostega časa, saj je to izjemno velik projekt. V kolikor bo ta dogodek realiziran, je glavni namen obdariti otroke s pravljicami, kar pomeni, da bi vsak otrok dobil eno pravljico. Glavno sporočilo bi bilo, da otroci potrebujejo pravljice in da jih naj tudi berejo, saj otroci že preveč igrajo računalniške igrice, kar ni najbolj primerno.«
Ženska.si: Od kod dobite energijo in s čim krepite svoje glasilke, da zmorete neprekinjeno večurno prebiranje pravljic?
Franci Rogač: »Energijo dobim v sebi in brez težav bi lahko tudi 24 ur bral pravljice, seveda z manjšimi premori.«
Ženska.si: V tujini so nekateri pravljičarji kar dobro situirani. Kako je s tem v Sloveniji?
Franci Rogač: »Če gledamo samo za Slovenijo, je kruta realnost takšna, da na tako majhnem trgu s pravljicami slovenski pisatelji ne moremo preživeti. Edino tisti pisatelj lahko preživi, ki uspe prodreti v tujino. Žal tudi Slovenci ne berejo preveč slovenskih avtorjev. Upam, da se bo to kdaj spremenilo.«
Ženska.si: Če bi lahko bili katerikoli pravljični junak, katerega bi izbrali?
Franci Rogač: »Katerikoli junak, ki bi imel pozitivno naravnanost in ki bi s svojim naukom kaj spremenil, predvsem v človeških srcih, da bi mu uspelo prepričati svetovne voditelje, da so vojne nesmiselne in da naj vso orožje uničijo ter enakopravno porazdelijo denar tudi med revne…«
Ženska.si: Želite kaj sporočiti našim bralcem in bralkam?
Franci Rogač: »Da naj vedno sledijo svojim sanjam in da na tej poti nikoli ne obupajo in da naj vztrajajo, dokler se jim ne uresniči določena želja. Seveda pa naj bodo pri teh željah realni in da niso to take želje, ki jih je skoraj nemogoče uresničiti. Bolje je, da najprej uresničijo manjše želje in s tem dobijo več motivacije in volje, da lahko kasneje premagajo še težje ovire, za dosego določenih ciljev. Bistveno je tudi, da tudi če jim ne uspe, da se lahko iz tega tudi kaj pozitivnega naučijo. Že sama pot do teh sanj je zelo zanimiva…”
Želimo vam ogromno uspeha in inspiracije še naprej ter držimo pesti, da vam uspejo vsi zastavljeni projekti.
