Vabljeni v čudoviti svet Mojce Sekulič Fo.
Lepo nedeljsko jutro, Mojco čakam v priljubljenem ljubljanskem lokalu. Ura je relativno zgodnja za sobotne ponočnjake, kavarnico polnijo predvsem mlade družine z razposajenimi malčki. Prav tem pa so Mojčine slike in slikanice največkrat namenjene, in oni so tudi neskončen vir navdiha. Ko se razideva, je svet, ki šviga mimo mojega kolesa, še nekoliko bolj topel in barvit.
Ilustracija je strast in garanje
Ženska.si: Kako postaneš ilustratorka?
Mojca Sekulič Fo: Odkriješ talent, nekaj, kar imaš v sebi, ugotoviš, da si za nekaj bolj nadarjen. Nekaj je talenta, ostalo garanje. Ves čas si moraš sproti želeti odkrivati nove svetove, disciplina je pri tem zelo pomembna.
Ženska.si: Kako nastajajo tvoje slikice na lesu?
Mojca Sekulič Fo: Slikam direktno na les ali platno, sicer pa ves čas premišljujem, opazujem. Zgodbe imam v sebi in potem se začnejo tako rekoč same prelivati na platno ali les – nekega dne samo izbruhnejo in potem je slika hitro končana. To je umetniška strast.
Ideje pobira z obrazov ljudi, iz narave, iz srca.
Ženska.si: Klasično vprašanje: kje dobiš navdih za svoje slike?
Mojca Sekulič Fo: Navdih dobim lahko kjer koli, z otroškega obraza, v pogledih ljudi, danes na primer sem zgodaj zjutraj na avtobusni postaji videla starca in takoj se mi je napletla zgodba, nekaj se je zgodilo, ko sva se srečala s pogledi. Navdih najdem tudi v naravi, v listkih, morju, tudi pozimi stopim vanj, da vidim, koliko mraza lahko prenesem in kakšna je videti voda pozimi. Pa seveda slike in umetnost, na primer japonska in kitajska umetnost, veliko hodim po muzejih in si jo ogledujem.
Življenje ilustratorja je zelo pestro, a pretežko, da bi živel od pohval
Potovanje po pravljičnem svetu z Mojco Sekulič Fo.
Ženska.si: So ogledi muzejev s kitajsko umetnostjo povezani z nastajajočimi ilustracijami za kitajsko pesnitev? Lahko poveš več o tem?
Mojca Sekulič Fo: Ja, v nastajanju je knjiga Živa rana. Gre za kitajsko ljubezensko pesnitev, ki jo je prevedla Maja Lavrač. To bo lepa knjiga. Ilustracije nastajajo ob pogovorih s prevajalko, ki je pesnitev prevajala iz stare kitajščine. Študiram borova drevesa, breskove cvetove – Kitajci imajo breskova drevesa, ne češnjevih, kot Japonci, veš – obleke iz tistega časa, za to sem šla celo v Pariz – v muzej, preučevat kitajsko umetnost. Seveda sem preučevala tudi frizure iz 9. stoletja na Kitajskem – in potem me je prevajalka Maja Lavrač opomnila, da sem jih narobe naštudirala!
Ženska.si: Kaj pa so tvoji drugi projekti, poleg ilustracij za kitajsko pesnitev?
Mojca Sekulič Fo: Ilustriram tudi učbenike, pa otroške knjige, pred kratkim je izšla slikanica Kuštra. Kuštra je zgodba, ki jo je napisala Patricija Peršolja. Gre za zanimivo zgodbo o porcelanasti deklici, ki si želi poleteti in najti svojo pot. Mama Kuštro preveč varuje, saj se boji, da bi se razbila. Zato se z njo igra le veter, ki pa jo nekega dne vendarle odpelje v nebo na oblaku, tam pa sreča papirnatega dečka, ki prav tako kot ona išče svojo pot… Zelo polna zgodba, zelo resnična.
Sedaj delam knjigo o malem Mišjem kralju, ta bo pa res odpuljena in rahlo tehnično obarvana, ker gre za potovanje Malega kralja.
Ženska.si: Praviš, da je življenje ilustratorja pretežko, da bi živel od pohval. Kaj to pravzaprav pomeni?
Mojca Sekulič Fo: Zamerim to, da se ne spoštuje dela ilustratorjev in se ga premalo vrednoti. Pravi ilustrator ogromno študira, porabi ogromno časa in energije, podobno ko igralec ali oblikovalec, vendar je njegovo delo vrednoteno slabše. Majhna je ljuba Slovenija, pa vendar me boli, ko ni odnosov, kaj šele, v večini primerov, plačil, ki bi bili vredni dostojanstva.
Mojca Sekulič Fo ima v ognju veliko želez
Ženska.si: Vodiš tudi delavnice za otroke in sodeluješ pri plesnih in gledaliških projektih. Kako je videti takšno sodelovanje?
Mojca Sekulič Fo: Sodelujem s plesno šolo Etnika pri različnih plesno-gledaliških projektih in v okviru tega samostojno vodim delavnice z otroki. Tako bo sredi junija v Slovenskem etnografskem muzeju potekal festival »Sonce Zemlja Mesec, vrti se brez kolesec«. Gre za festival pravljic, plesa, giba in ustvarjanja.
Scenografijo pa pripravljam tako, da se pogovorim z avtorji in plesalci, jih opazujem v gibanju, misli se nam vzajemno dopolnjujejo, misli, ideje izbruhnejo in potem je potreben le fizični zaključek – izvedba.
Ljubitelji mačk v Mojčinem ateljeju vsekakor pridejo na svoj račun.
Ženska.si: Ljudje negodujejo, da je tvoje slikice zelo težko dobiti. Bi jim rada kaj sporočila?
Mojca Sekulič Fo: Ja, ljudje sprašujejo, kje sem, če še ustvarjam te male slikice na lesu, ki so tako značilne zame. Večinoma delam samo še po naročilu in za razstave, si pa želim, da bi prišla enkrat na mesec na Art market, saj je fino biti v stiku z ljudmi. Napiši, da jim Mojca sporoča: „She’s a pirate and a good woman.“ (smeh)
Ne, v resnici jih je mogoče dobiti v Iki in v Maku nekaj malega, pa pri meni v ateljeju. 18.6.2010 ob 18h bom sploh imela razstavo. http://blog.mojcafo.com/
Opremljate otroško sobo? 
Tu je nekaj idej!
Postani prijateljica Ženske.si na Facebooku in najkoristnejše informacije ti nikoli več ne bodo ušle!
