Zaljubljenost nas preseneti, nas pa tudi našo okolico. Gre za čisto specifično doživljanje, sanjski svet, ki ga nekateri primerjajo z psihotičnim stanjem, saj je zožen pogled na realnost. Kadar smo zaljubljeni, pozabimo na zunanji svet in tudi občutek za sedanjost se spremeni. Takrat se spremenimo in svet okoli nas se zdi drugačen. Nenadoma postanemo polni energije in optimizma, očarani, prevzeti, lahko bi rekli, da lebdimo na oblakih.
Zaljubljenci so prepričani, da so imeli v življenju srečo in so našli pravega človeka, ki jih do potankosti razume in sprejema. Mislijo tudi, da jih do sedaj še nihče ni tako ljubil.Tako se nam zdi zato, ker naš ljubezenski partner odraža naše otroštvo in dopolnjuje naše manjkajoče dele. Poglejmo si štiri značilne občutke pri zaljubljenosti.
Foto: Profimedia
Prepoznanje – Zaljubljenca imata občutek, kot bi se poznala že vse življenje. To se lahko zgodi že na prvem zmenku. Občutje prepoznanja ustvarja nezavedna podoba staršev.
Brezčasnost – Zaljubljenca se ne moreta spomniti, kako je bilo, ko se še nista poznala. Njuni možgani so sliko ljubljene osebe povezali s sliko staršev; povezali so preteklost in sedanjost.
Ponovna združitev – Zaljubljenca se počutita, kot da sta drug v drugem našla svoj manjkajoči košček. Počutita se kot ena popolna celota.
Nujnost – Zaljubljenca postaneta obsedena drug z drugim, ne moreta si predstavljati življenja brez ljubljene osebe. Imata občutek, da sta končno našla tisto, kar sta iskala vse življenje in od sedaj naprej ne bosta več osamljena.
Če mislimo, da si partnerja prosto izbiramo, si mečemo pesek v oči. Zaljubljenost je nezavedna izbira partnerja, ki se sklada s potlačenimi deli zaljubljenčeve osebnosti. Torej, ko posameznik odkrije del svoje potlačene notranje psihične strukture, se hitro zbliža z osebo, ki mu le to prebuja in se vanjo noro zaljubi.
Bolj ko smo ranjeni in slabša kot je naša samopodoba, hitreje in bolj noro se bomo zaljubili. Ker naše rane iz otroških let ne izginejo, ampak ostanejo z nami tudi takrat, ko preidemo v obdobje odraslosti. Mi pa znova in znova upamo, da nam jih bodo partnerski odnosi, v katere vstopamo, zacelili.. Na svojo grozo čez čas odkrijemo, da so nam samo prebudili bolečine iz preteklosti. In prav te nezavedne vsebine nas pahnejo v poznano sceno, da se zaljubimo v nekoga, ki predstavlja najslabše lastnosti naših staršev. Zato je naš partner zelo podoben našim staršem, to velja tako za pozitivne kot negativne lastnosti, samo da so slednje močnejše. Stari možgani si poiščejo ravno to, kar je treba zaceliti. Zato je oseba, ki nam lahko pomaga zaceliti rane podobna tisti, ki nas je ranila.
Samo od take osebe dobimo tisto, kar potrebujemo, da razrešimo svoje rane. Vse to se seveda dogaja nezavedno. Se pravi, da odnose vzpostavimo na podlagi notranjih podob ljudi, ki so imeli najpomembnejše vloge v naših prvih dneh, mesecih in letih. Zakaj smo z določeno osebo, ponavadi ugotovimo šele tedaj, ko pride do prvih sporov, konfliktov, ki so pogosto ponovitev primarnih odnosov s starši. Če hočemo spremeniti ta boleči vzorec, moramo razkriti svoje nezavedne podobe in jih spremeniti. Pri tem nam je lahko v veliko pomoč tudi psihoterapija.
Andrej Omulec
Avtorica prispevka, ki ga v originalu najdete TUKAJ, je Marija Remškar, doktorandka zakonske in družinske terapije, ki izvaja individualne, partnerske in družinske terapije. Za več informacij lahko obiščete njeno spletno stran Psihoterapija MR.
