Ker pa ne živimo več v plemenskih in vaških skupnostih in kot družba postajamo čedalje bolj individualizirani, je naš partner pogosto edini, na kogar lahko zares računamo. Stresorji so si sicer nadeli sodobnejšo preobleko, vendar so v naših življenjih vsekakor prisotni. Zato še toliko bolj potrebujemo varno zavetje, nekoga, na kogar se lahko zanesemo.
Teorija navezanosti (Bowlby, Ainsworth) nas uči, da je naša ljubljena oseba naše zatočišče v življenju. Čustveno in fizično bližino iščemo še zlasti, kadar smo negotovi, razburjeni, potrti. Če se lahko zanesemo, da bo naša ljubljena oseba tukaj za nas, lahko neobremenjeno odidemo v svet in se lažje soočamo z vsakdanjimi izzivi. Kadar pa je ta oseba čustveno nedostopna ali neodzivna, se počutimo odrezane, same in nemočne. Preplavijo nas čustva jeze, žalosti, bolečine in nenazadnje strahu. Strah je vgrajen v naš alarmni sistem in se pojavi vsakič, ko je ogroženo naše preživetje.
Foto: Profimedia
Teorija navezanosti se je razvila ob opazovanju interakcije med materjo in otrokom v otrokovem prvem letu življenja, vendar je že njen avtor John Bowlby predvidel, da bi se jo dalo aplicirati tudi na odrasle intimne odnose, kar so storili kasnejši raziskovalci. Ena najvidnejših je psihologinja dr. Sue Johnson, avtorica na čustva usmerjene partnerske terapije (EFT). V več kot 30 letih odkar z ekipo sodelavcev proučuje pare v stiski, je prišla do pomembnih ugotovitev.
Globlji vzrok partnerskih konfliktov; tisti, ki tiči pod površjem vsakdanjih banalnosti, naj bi bil skoraj vedno protest ob izgubi stika in želja po ponovni povezanosti.
Ko se s partnerjem ne čutimo povezane, nastopi primarna panika. V tej paniki lahko napadamo partnerja, smo nanj jezni, od njega nekaj zahtevamo, visimo na njem in hočemo izsiliti tolažbo. Partner se bo ob tolikšni napadalnosti najverjetneje počutil ogroženega in nas napadel nazaj ali pa se bo umaknil. In bolj, ko se bo umikal, bolj ga bomo napadali. Lahko pa se od partnerja odvrnemo in ogradimo z namenom, da bi se sami zaščitili in potolažili.
Nobena od obeh reakcij ni dobra, saj se bo konflikt na ta način le še stopnjeval, partnerja pa bosta ostajala milje daleč od čustvene povezanosti, po kateri globoko v sebi tako zelo hrepenita. Problem je, da se tega največkrat niti ne zavedata. Čutita samo jezo, žalost, razočaranje, osamljenost in nemoč.
Če pogledamo pod jezo, obtoževanje, napad, protinapad in odmik, pridemo do treh bistvenih vprašanj, ki sprašujejo o čustveni odzivnosti in se skrivajo v srčiki vsakega partnerskega konflikta. Čustvena odzivnost je po Sue Johnson ključ do trajne ljubezni in je sestavljena iz treh temeljnih komponent.
To so:
– Dostopnost: Te lahko dosežem?
To pomeni, da ostanemo do partnerja odprti tudi takrat, ko smo v dvomih in se počutimo negotove. To pogosto pomeni, da se borimo, da bi razumeli lastne občutke, da nas ti ne bi tako močno preplavili. Šele potem lahko stopimo korak nazaj od nepovezanosti in se uglasimo na partnerjeve klice po povezanosti.
– Odzivnost: Se lahko zanesem nate, da se boš odzval na moja čustva?
To pomeni, da se uglasimo na partnerja in mu pokažemo, da so njegova čustva, še posebaj potrebe po povezanosti in strahovi, za nas pomembna. Pomeni, da opazimo partnerjeve signale, ki kličejo po povezanosti, tolažbi in skrbi. Kadar čutimo, da se partner na nas čustveno odziva, se lahko ob njem umirimo.
– Pripadnost: Ali vem, da sem ti pomemben in mi boš ostal blizu?
Čustvena pripadnost pomeni zelo posebno vrsto pozornosti, ki jo namenjamo le ljubljeni osebi. Ta vključuje dolge, ljubeče poglede, nežne dotike in besede. Pomeni, biti čustveno prisoten, oziroma tukaj in zdaj.
Ko se na partnerja jezimo, ga napadamo ali se od njega umikamo, ga v resnici sprašujemo:
“Si tukaj? Si tukaj z mano? Pogrešam te. Bojim se, da te izgubljam. Strah me je. Rada bi ti bila blizu …
“ Vendar partner, največkrat pa niti mi sami, navadno ne vidi skozi našo jezo. Zato se je dobro vprašati: “Katero čustvo se skriva pod jezo?” Je to žalost, strah, pogrešanje … ? da bi si odgovorili na to vprašanje, pa si moramo prej dovoliti biti ranljivi, kar pa ni vedno lahko. A brez ranljivosti ne more biti prave intime in varne partnerske vezi.
Občutek varne povezanosti med partnerjema je ključ do kakovostnega in ljubečega partnerstva in velik vir moči za vsakega od njiju. Ko se v odnosu počutimo varne, ko vemo, da se lahko zanesemo na naše ljubljene, lažje poiščemo in nudimo oporo.
Jeff Simpson iz Univerze v Minnesoti je naredil preizkus. 83 parom, ki so sedeli v čakalnici, je dal izpolniti vprašalnik o njihovem odnosu. Ženske so bile opozorjene, da bodo kmalu sodelovale v aktivnosti, ki večini ljudi povzroči veliko tesnobe. (Niso jim povedali, za kakšno aktivnost gre.) Tiste, ki so v vprašalnikih napisale, da se čutijo varne v odnosu s partnerjem, so svoje nezadovoljstvo s prihajajočo nalogo izrazile odkrito in pri partnerju iskale podporo. Tiste, ki so v vprašalnikih zanikale navezanost na partnerja, so se od njih odmaknile.
Tudi moški so se odzvali na dva načina. Tisi, ki so napisali, da se v odnosu počutijo varne, so bili v teh trenutkih še bolj podpirajoči, kot sicer. Dotikali so se partnerk, se jim smehljali in jim nudili oporo. Tisti, ki so napisali, da so jim lastne potrebe po navezanosti neprijetne, so pokazali manj sočutja, ko so njihove partnerke izražale svoje potrebe po povezanosti, pokazali so manj topline, manj so se jih dotikali.
Johnsonova je dokazala, da lahko nekaj tako preprostega, kot je držanje za roko z ljubljeno osebo, pomirja vzdražene nevrone v naših možganih.
Ženske je pred partnersko terapijo poslala na magnetno resonanco, kjer jim je bilo rečeno, da bodo mogoče deležne rahlih elektrošokov, ki bodo boleči, le nekoliko neprijetni. Njihovi možgani so bili zaradi pričakovanja morebitne grožnje v stanju alarma, na sliki je vse utripalo rdeče. Potem jih je za roko prijel neznanec in njihovi možgani so še vedno utripali rdeče. Ko jih je za roko prijel partner, ni bilo nič drugače. Potem so pari odšli na partnersko terapijo, kjer so se čustveno povezali. Partnerke so bile spet poslane na magnetno resonanco z možnostjo električnih šokov. Slika možganov je spet kazala stanje alarmantne vzdraženosti, neznančeva roka ni pomagala. Ko pa jih je za roko prijel partner, so se njihovi možgani povsem umirili, rdeča barva, ki je prej nakazovala stanje alarma, je povsem izginila.
S tem poskusom je Johnsonova dokazala dvoje. Prvič, da partnerska terapija deluje in drugič, da ko se čutimo varno povezane z našim partnerjem, se bomo lažje spopadali s strahom in z bolečino.
Varna povezanost z ljubljeno osebo nam vlije moči. Raziskovalec Mario Mikulincer je v številnih študijah pokazal, da kadar se čutimo varno povezani z ostalimi, bolje razumemo sami sebe in se imamo raje. Ko je ljudem dal list s pridevniki, naj se opišejo, so se varno navezani opisali z bolj pozitivnimi lastnostmi kot nevarno navezani. Mikulincher je ugotovil tudi, kar na napovedal že Bowlby, da so varno navezani odrasli radovednejši in bolj odprti za nove informacije. Radovednost namreč pride iz občutka varnosti, rigidnost pa iz pazljivosti na morebitne grožnje.
Bolj, ko lahko računamo na partnerja, bolj ločeni in neodvisni smo lahko. Podobno je tudi z otroki, ki so varno navezani na svoje starše. Psihologinja Brooke Feeney je z opazovanjem 280 parov ugotovila, da so bili tisti, ki so čutili, da njihovi partnerji sprejemajo njihove potrebe, samozavestnejši pri samostojnem reševanju problemov in so uspešneje dosegali svoje cilje.
Znanost nam torej pripoveduje, da nismo le socialne živali, ampak živali, ki potrebujejo posebno vrsto tesne povezanosti z drugimi. Zanikanje te potrebe nam je lahko samo v škodo.
Ljudje, ki so v partnerskem odnosu, dokazano živijo dlje in so bolj zdravi. Znano je, da osamljenost podvoji tveganje za infarkt in možgansko kap in je za zdravje nevarnejša od kajenja. Vendar, kot smo videli, ni dovolj le biti v odnosu, ampak si nenehno prizadevati, da je ta kakovosten; da se v njem čutimo varne, slišane, razumljene in sprejete. Da ljubimo in smo ljubljeni. Partnerska ljubezen je mnogo več kot le pogodba tipa daj-dam, ampak globoka čustvena vez.
Članek je delno povzet po knjigi Hold Me Tight, Susan Johnson. Objavljeno pri : Hachette Digital, 2011.
Originalni prispevek si lahko preberete TUKAJ, na spletni strani avtorice Marije Remškar.
