Foto: Profimedia
V naši deželi ni tako zelo redko, da je sosed skregan s sosedom. Eden od najpogostejših vzrokov teh nesoglasji je prav vprašanje meje; ko ne vemo točno, kje se konča naše ozemlje in kje se začne sosedovo. Če pa že vemo, bi se morda radi čisto malo razširili s kakšno lopo ali prizidkom. Lahko pa le naša mačka uhaja na sosedov vrt, nas moti njegova glasba itd. Če prihaja do nesoglasji že med sosedi, si lahko predstavljamo, kaj se dogaja šele v partnerskem odnosu, kjer smo si veliko bližje in so meje med nami in našim dragim/drago veliko bolj zabrisane.
Tu ne bomo izgubljali besed o fizičnem ali spolnem nasilju med partnerji. Jasno je, da pri tem ne gre le za porušene meje, ampak za zločin brez primere. Nespoštovanje partnerjeve meje pa se lahko kaže tudi na bolj “prefinjene” načine. V obliki čustvene manipulacije, žalitev, stresanja jeze, sarkastičnih opazk, ljubosumnih izbruhov, omejevanja svobode in zasebnosti, nespoštovanja besede NE, vmešavanja v partnerjeve zadeve ipd. S takšnimi manevri skušajo nekateri partnerja kontrolirati na način, da bi se obnašal, kot si želijo oni. Če jim partner to dopušča, je soodgovoren za porušene meje.
Na začetku se partnerja omamljena od zaljubljenosti počutita kot eno telo in duša. Uživajte dokler traja. Ko pa opojni hormoni popustijo, se zaveste, da sta s partnerjem pravzaprav dve ločeni bitji. Vsak s svojo zgodovino, potrebami, željami, hrepenenji, vrednotami, ki pa morajo biti v partnerskem odnosu enakovredno zastopane.
Če se eden od partnerjev preveč podreja drugemu, se v njem razrašča tiha zamera, ki ga počasi oddaljuje od dominantnega partnerja.
Dr. Henry Cloud in dr. John Townsend, avtorja knjige Boundaries in Marriage, pravita, da kadar v odnosu ni svobode in ena oseba kontrolira drugo, takrat se tudi ljubezen ne more razvijati in rasti v globino. (V tem je tudi tragika celotne zgodovine moške dominacije nad ženskami, ki je ponekod po svetu še vedno realnost.) Meje v odnosu so torej predpogoj za čustveno intimo. Uspešno partnerstvo poleg ljubezni in intime potrebje še najmanj dve obvezni sestavini: svobodo in odgovoronost. To pomeni, da vsak lahko svobodno odloča o sebi in svojem življenju in je hkrati v polnosti odgovoren za svoje misli, občutke in dejanja. Odgovorni smo za tisto, kar je naše. Meje namreč govorijo o lastnini. Poleg lastnega telesa in premoženja nam torej pripadajo tudi naše misli, občutki in dejanja.
Kako pa lahko postavljamo in varujemo naše meje ter spoštujemo meje svojega partnerja?
Cloud in Townsend govorita o 10 zakonih postavljanja meja v partnerstvu oziroma zakonu. Pa si jih kar poglejmo.
1. Zakon setve in žetve
Meta in Aleš sta poročena 10 let, imata dva otroka. Aleš ima zahtevno službo, domov nemalokrat prihaja jezen in vznemirjen. Svojo jezo nato stresa na ženo in otroke. Pri večerji želi imeti mir. Zadnjič, ko so bili otroci “preveč” razposajeni, je ženi jezno očital: “Ne moreš obvladati otrok? Ne morem imeti niti trenutka miru v lastnem domu?!”
Za preostanek večera se zapre v svojo delovno sobo, medtem, ko Meta in otroci hodijo naokrog po prstih, da ne bi vznemirjali očeta. Meta je prizadeta in zmedena, vendar je vajena uravnavati Aleševo razpoloženje. Vedno znova se trudi, da bi ga razvedrila, mu ustregla. Na trenutke se njeno in življenje otrok vrti le okrog očetovega razpoloženja. Meta je verjela, da bo tako rešila problem moževe slabe volje, vendar je vse huje in huje. Aleš postaja vse bolj temen, svojih izbruhov slabe volje se vse manj zaveda.
Zakon setve in žetve pomeni, da imajo naša dejanja posledice; sejali bomo to, kar bomo želi. To pa se v zgornjem primeru ni zgodilo, saj je Aleš sejal jezo in sebičnost, žel pa je ljubezen in razumevanje.
Davek za to nezasluženo nagrado je plačevala njegova družina. Ker ni občutil posledic svojega vedenja, je počasi tudi izgubil občutek, da sploh kaj počne narobe.
Meta mu bi lahko postavila mejo nekako takole.
“Dragi, vem, da si pod stresom in želim te podpirati, kjer je možno. Vendar tvoji izbruhi besa ranijo mene in otroke. So popolnoma nesprejemljivi. Hočem, da govoriš z nami spoštljivo tudi takrat, ko si slabe volje. Naslednjič, ko boš tako vpil na nas, se bomo morali oddaljiti od tebe in bomo šli v kino, k prijateljem ali kam drugam. ”
Šele tako bo Aleš soočen s posledicami svojih dejanj, z osamljenostjo in izolacijo. Če nekdo grdo ravna s soljudmi, je edina logična posledica, da se bodo ti od njega oddaljili. Obstaja upanje, da ga bo bolečina samote streznila in ga pripravila do tega, da bo prevzel odgovornost za svoje občutke in dejanja.
2. Zakon odgovornosti
Zakon odgovornosti pomeni, da sta partnerja odgovorna drug drugemu, ne pa drug za drugega.
Ko se partnerja poročita, se zaobljubita, da bosta drug drugega ljubila, spoštovala in podpirala v dobrem in v slabem. (Nekaj podobnega drug od drugega pričakujejo tudi neporočeni pari.) Če eden od partnerjev nima nobenega občutka odgovornosti do drugega, se obnaša približno tako, kot bi bil še naprej samski, kjub temu, da je v paru.
Kadar ni upoštevan zakon odgovornosti, lahko zaidemo v dva ekstrema.
V prvem primeru bo žena zanikala svojo odgovornost, da ljubi svojega moža, do njega se bo obnašala brezbrižno in nesramno. Pri tem je ne bo zanimalo, kako njeno vedenje vpliva nanj.
V drugem primeru se bo mož počutil odgovornega, ker je njegova žena nesrečna. Verjetno si bo mislil, da se ji ne posveča dovolj, da ne zasluži dovolj, ne pokaže dovolj zanimanja za njeno delo … Tako se bo trudil, da bi iz nesrečne osebe naredil srečno. To pa je seveda sizifovo delo. S svojo nesrečno ženo lahko sočustvuje in prevzame odgovornot za lastno škodljivo vedenje, ne more pa prevzeti odgovornsti za njene občutke. To lahko stori le ona sama.
3. Zakon moči
Nemalo kateri partner se bolj kot svoje vedenje trudi spremeniti vedenje svojega partnerja. V človeški naravi je, da si skušamo prilagajati druge po naši meri, da nam bo na ta način bolj udobno. Ampak to nikakor ne deluje. Partner ima svojo lastno voljo in če mu skušamo vsiliti naše ideje, gre za poskus nadvlade. Partner se nam bo bodisi upiral, bodisi uklonil. Če se bo zgodilo slednje, nam bo najverjetneje zameril. Veliko partnerskih razdorov izhaja prav iz tega, da želi eden spreminajti drugega.
Žal nimamo moči, da bi spreminjali druge. Čeprav si še tako želimo, ne moremo prisiliti partnerja, da na primer začne meditirati, hoditi v hribe ali preneha kaditi.
Kaj pa lahko naredimo? Lahko se zazremo vase in se vprašamo: Katera moja dejanja škodujejo najinemu odnosu in kaj lahko odslej počnem drugače? Sem sodi tudi soodvisniško vedenje (Prevzemanje odgovornosti za vedenje nekoga drugega. Žena npr. tolerira možev alkoholizem in mu ga celo pomaga prikrivati.) Nič ni bolj vzpodbudnega za posameznikovo osebno rast, kot njegov partner, ki se iskreno trudi spremeniti.
4. Zakon spoštovanja
Zakon spoštovanja nas za razliko od drugih zakonov ne uči, kako postavljati meje in reči ne, ampak kako spoštovati meje drugega. Če želimo, da bi drugi spoštovali naše meje, moramo seveda mi najprej spoštovati njihove.
Upoštevati partnerjev NE, čeprav to za nas ni prijetno, ker bi si želeli slišati DA, kaže na naše spoštovanje do njega in znak osebnostne zrelosti.
Majhni otroci zahtevajo svobodo in mirno rečejo ne, nočejo pa, da bi to svobodo imeli tudi drugi. Tisti, ki ne more sprejeti besede ne, se v bistvu obnaša kot otrok.
Spomnite se, kako ste se nazadnje počutili, ko ste rekli ne prijatelju ali staršu, on pa vam je odgovoril: “Res sem razočaran. Mislil sem, da ti je mar zame.” Ste mu popustili zaradi občutka krivde, ali pa ostali pri svojem, vendar ste mu zamerili? Kakorkoli, vajina bližina je bila poškodovana. Tako se počuti tudi vaš partner, kadar ne sprejmete njegovega ne.
Zato mu dajte vedeti, da si želite, da bi vam lahko svobodno brez slabih občutkov rekel: “NE.” Lahko ga vprašate tudi naslednje:
- Na kakšen način morda prečkam tvoje meje?
- Misliš, da spoštujem tvoj ne?
- Ti vcepim krivdo, se oddaljim ali umaknem, ko mi postaviš mejo?
- Mi boš naslednjič, ko ne bom spoštoval/a tvoje svobode dal/a to vedeti?
5. Zakon motivacije
Janez je Špelo povabil na hokejsko tekmo. Kljub temu, da je hokej niti malo ne zanima, je pristala, ker je hotela biti ustrežljiva in prijazna do njega. Vendar je šla precej nerada. Pri odhodu se je tako obirala, da sta zamudila. Celo tekmo je bila mrka in dajala Janezu vedeti, da se na smrt dolgočasi. Še cel naslednji teden mu je omenjala, kako ji je bilo brez veze. Dokler je Janez ni imel dovolj in ji je rekel, da mu je žal, da je sploh šla z njim in bo naslednjič na tekmo raje šel sam ali s kakšnim prijateljem, ki ga hokej zanima. Špela mu je to zamerila, ker ni videl in cenil njene žrtve.
Špela bi lahko svobodno rekla ne, vendar je čutila kot dolžnost, da gre s partnerjem na tekmo. Iz tega ni moglo nastati nič dobrega. Če nekaj počnemo iz strahu oziroma ker čutimo, da nimamo izbire, takrat smo jezni na osebo, zaradi katere to počnemo. Špela se je sama odločila, da gre na tekmo, obnašala pa se je, kot bi bila v to prisiljena.
Zakon motivacije nas uči, da se vprašamo, kaj nas motivira k določenim akcijam. Počnemo stvari iz ljubezni in skladno s svojimi vrednotami ali iz občutka dolžnosti in strahu?
Pogosto je prav strah tisti, ki partnerja ovira, da bi postavil mejo. Ti stahovi so lahko:
- Strah pred izgubo ljubezni.
- Strah pred partnerjevo jezo.
- Strah pred samoto.
- Strah pred biti “slaba oseba”.
- Strah pred tem, da bi se počutil krivega.
- Strah, da ne bom vračal ljubezni v enaki meri, kot mi jo daje partner.
- Strah pred izgubo odobravanja.
- Strah, da bi prizadel partnerja, ker se preveč identificiram z njegovo bolečin.
Strahovi vedno delujejo proti ljubezni. Ko se svobodno odločimo za ljubezen, nismo več gnani od strahov.
Kadar naredimo nekaj, kar nam ni najbolj prijetno iz ljubezni in odgovornosti in ne iz strahu pred izgubo, je to seveda v redu. V paru se je včasih treba prilagajati, narediti tudi kaj, kar nam ne paše. Primer: Mož je zbolel, zato ne grem na zabavo, kot sva bila dogovorjena. Ostanem doma in poskrbim za otroke. Kasneje mu tega ne očitam.
6. Zakon ocene
Peter je bil impulziven zapravljivec. Vedno, kadar je imel težek dan, se je potolažil tako, da si je kupil kakšno stvar. Imel je dostop tudi do bančnega računa žene Nane, ki je zaslužila znatno več od njega. Nano je skrbelo njuno finančno stanje. On svojega zapravljanja ni videl kot problem. “Denar je zato, da se ga troši. Saj bo naslednji mesec spet plača,” se je tolažil. Nana je delala nadure, da bi zaslužila dodaten denar in mislila, da bo to rešilo njun problem.
Ko jo je prijateljica vprašala, če je razmišljala o tem, da bi mu blokirala dostop do njenega računa, ji je odgovorila: “Tega mu pa že ne morem narediti. Odrastel je v velikem pomanjkanju in zdaj si končno lahko kaj privošči. Bojim se, da bi ga preveč bolelo.”
Nana je tukaj zamenjala dva pojma: bolečino in poškodbo. Medtem, ko je Peter zapravljal denar, ni čutil bolečine. Njun ekonomski položaj in zakon pa je utrpel poškodbe zaradi Petrove impulzivnosti in Nanine pasivnosti v zvezi z moževim zapravljanjem.
Ko je Nana to spoznala in mu omejila zapravljanje, je bil Peter nekaj časa res prizadet, vendar ni bila povzročena nobena večja škoda. Zanj je bilo zapravljanje neke vrste anestezija pred občutki neuspeha, izgube in stresa. Brez te anestezije se je bil prisiljen soočiti tudi s svojimi negativnimi občutki in na ta način pričel osebnostno rasti. Prikrajšanost in frustracija, ki jo je čutil ob emejitvi sredstev, je bila zanj pravzaprav zdravilna.
Zakon ocene nas uči, da moramo presoditi bolečino, ki jo bodo naše meje povzročile drugemu. Mu bodo povzročile bolečino, ki vodi k poškodbi ali mu bodo povzročile bolečino, ki vodi k rasti?
7. Zakon proaktivnosti
Jan in Erika sta bila poročena 7 let in menila sta, da je njun zakon soliden. Po drugi strani pa je bila Erika sarkastična do Jana vedno, kadar se z njim ni strinjala. Zbadala ga je in se norčevala iz njega. Jan pa je to kar tiho prenašal, češ, da se ne bo spuščal na njen nivo. Ampak to mu je vedno pustilo neprijetne občutke, ki so se z leti skladiščili v njegovem telesu.
Nekega dne sta se spet prepirala in Erika je Jana kot po navadi zbadala. Naenkrat je jezno eksplodiral: “Nehaj že enkrat! Do grla sem sit tega tvojega otročjega zbadanja. Tega ne bom več trpel!” Oba sta bila v šoku, saj še nihče od njiju ni videl tega dela Janove osebnosti. Jan se je počutil obupno, kot da je slaba oseba.
Janove meje niso bile proaktivne, ampak reaktivne. Namesto, da bi ženi sproti postavljal meje, je pustil, da se je jeza povzročena z njenim zbadanjem v njem kopičila leta, dokler ni izbruhnila v vsej svoji silovitosti. V takšnih primerih prihaja tudi do fizičnega nasilja. Zelo pomembno je, da partnerju sproti postavljamo meje in mu ne dopuščamo, da se do nas obanša nespoštljivo. Proaktivni ljudje rešujejo probleme, brez da bi morali zato “eksplodirati”.
8. Zakon zavisti
Ena od največjih ovir pri postavljanju meja je prav zavist. Ljubosumni smo takrat, ko smo nezadovoljni s svojim stanjem, vendar se čutimo nemočne, da bi karkoli spremenili. Ker nas občutek nemoči demotivira za akcijo, meje niti ne poiskušamo postaviti. Zavistni človek se ne osredotoča nase in ne raziskuje kakšne možnosti ima, ampak na to, kaj imajo drugi. Zavist je lahko vzrok marsikaterega partnerskega problema.
Ana se je potožila prijateljici: “Moj mož je vedno tako odločen, točno ve, kaj hoče in vedno prevzema pobudo, medtem ko jaz nimam take moči. Zaradi tega mu tako težko rečem ne.”
“Kako to?” jo je vprašala prijateljica.
“Zato, ker me kar nadvlada in kontrolira, podobno, kot počne s svojimi zaposlenimi. Ni mi všeč, da se tako obnaša do mene, po drugi strani pa ne morem postati tako odločna oseba, kot je on.
Ana je prepričana, da možu nikoli ne bo mogla postaviti meje, ker sebe doživlja kot nemočno in svojega moža kot močnega.
Da bi mu lahko postavila mejo, bi zanjo pomenilo, da mora imeti nekaj njegove agresivnosti, ki jo je pri njemu (poleg tega, da mu jo je zavidala), tudi prezirala. Verjetno se je že v otroštvu naučila, da ni dovoljeno izražati jeze in se postaviti zase, zato je svoj odločnejši del nezavedno projicirala v moža. Zanjo je bilo očitno manj ogrožajoče pritoževati se čez moža, kot pa razviti svoje lastne meje.
V partnerstvu ne morete postaviti meje, dokler ne pogledate na svoje vedenje kot na del problema in na velik del rešitve. Šele ko predelamo lastno zavist, prevzamemo odgovornost za svoje težave, lahko stopimo v akcijo.
9. Zakon aktivnosti
Nekateri pari se delijo na aktivnega in na pasivnega partnerja. Eden prevzema pobudo, drugi čaka, kaj bo prvi naredil in se nato odzove nanj. Kakšne probleme lahko pričakujemo, če je eden od zakoncev aktiven in drugi pasiven?
- Aktivni bo verjetno nadvladal pasivnega.
- Aktivni se bo verjetno počutil, da je za vse sam.
- Pasivni bo postal preveč odvisen od iniciative aktivnega.
- Pasivni bo aktivmemu zameril njegovo moč.
- Pasivni bo preveč ustrahovan od aktivnega, da bi si upal reči ne.
Le kadar sta oba partnerja aktivna pri postavljanju meja, ko oba govorita resnico, rešujeta probleme in si postavljata cilje, lahko skupaj rasteta.
10. Zakon izpostavitve
Ni dovolj, da le čutimo, kje so naše meje, potrebno jih je še skomunicirati. Meja, ki ni izrečena, seveda ne more delovati. Šele ko oba partnerja izpostavita svoje meje, se lahko resnično povežeta.
S postavljanjem meja seveda lahko tvegamo partnerski prepir, vendar s prepiranjem kot takim ni nič narobe. Dokler ga ne razumemo kot sovražnika odnosa, ampak prijatelja, ki v sebi nosi potencial za razrešitev problema in s tem večjo povezanost.
Učenje postavljanja meja in in spoštovanje meje drugega je veščina, ki se je lahko naučimo. Vendar to žal ne gre čez noč. Začnite z majhnimi koraki. Nič ni narobe, če kdaj padete, da se le vedno znova poberete in se postavite zase. In ne pozabite, meje v odnosu so predpogoj za intimo.
Članek je povzet po knjigi Boundaries in Marriage, Cloud in Townsend (1999).
