Zaljubljenost je stanje neuravnovešenosti hormonov

Zaljubljenost je stanje neuravnoteženosti hormonov – možgani zaljubljenca spominjajo na možgane duševnega bolnika. Pri zaljubljenosti se v možganih sproščajo testosteron, estrogen, dopamin, norepinefrin, serotonin in oksitocin. Ti so zaslužni tako za nepopisne občutke ugodja kot tudi za ostale simptome zaljubljenosti: izguba teka, nespečnost, ipd. To stanje kemičnega neravnovesja, se pravi zaljubljenost, traja od enega leta in pol do treh let.

Zaljubljenost – odnos s samim sabo

S psihološkega vidika je zaljubljenost bolj odnos s samim sabo, kot z »objektom« zaljubljenosti – gre za projekcijo ideala na konkretno osebo, pravzaprav za odnos z našimi fantazijami. Nasprotno pa je ljubezen realen odnos do realne osebe, ki jo ljubimo in sprejemamo vsem napakam navkljub.

Zaljubljenost je prvi občutek iz spektra ljubezni, ki se pojavi pri otroku. Ljudje izbiramo partnerje, ki nas spominjajo na pomembne ljudi iz otroštva, ponavadi na enega od staršev, seveda. Običajno je to tisti od roditeljev, s katerim imamo najbolj nerazčiščene odnose. V partnerskem odnosu to travmo nezavedno poskušamo rešiti, lahko pa se zgodi, da jo samo ponavljamo. Ko želite partnerju očitati: »Takšna si kot moja mama«, se raje poglobite vase in razmislite, kje tega odnosa niste razrešili.

To je seveda težko in marsikdo raje odnos zapusti, kot da bi ga razreševal, ali pobegne v nezvestobo.

Ljubezen je odločitev

Šele ko mine ekstatični občutek zaljubljenosti, so ustvarjeni pogoji za ljubezen – z nekom si želimo biti, ko ga poznamo takšnega, kot je. Seveda se ta odnos močno razlikuje od odvisnosti, saj gre za odločitev, da bomo z nekom, ki ga ne potrebujemo nujno za preživetje. V zrelem partnerskem odnosu ljubezen prekaša potrebo po partnerju. Ljubezen je premišljeno dejanje, ne kratkotrajen občutek ekstaze.