Foto: Profimedia
Kekčeva dežela raste in se razvija
Tisa iz agencije Julijana pravi, da sta Janez Hrovat, zdajšnji župan Kranjske Gore, in njegova žena Darja, agencijo ustanovila leta 1991. Isto leto je bil tudi prvič organiziran ogled Kekčeve dežele. Ideja takrat še ni bila tako dodelana, vse skupaj je potekalo malce drugače, z manj junaki in drugačno zgodbo. V vseh teh letih se ekipa seveda spreminja. Igralci so amaterji, domačini, ki zgodbo o Kekcu poznajo zares dobro.
“Seveda gledamo tudi na to, da imajo naši junaki vsaj nekaj žilice za igranje in animacijo otrok,” pravi sogovornica. Zgodba ozadja ostaja ves čas enaka ter zvesto sledi Vandotovim pripovedkam, a ekipa si vedno znova izmisli kaj novega. Z leti so dodali več junakov, v igralski zasedbi je vedno vsaj pet, šest likov: Kekec, Mojca, Pehta, Bedanc, Brincelj in včasih tudi Rožle ali Tinka.
“Tudi sama pot po Kekčevi deželi in koče na poti so bile zgrajene naknadno. Le Kekčeva bajta je originalna pastirska koča, ki je bila prenovljena v namen Kekčeve dežele. Za spremembe se odločamo na podlagi odziva naših obiskovalcev in novih zamisli Jožeta, Darje in celotnega kolektiva,” še pove Tisa in to s tolikšnim navdušenjem, da mi ne preostane drugega, kot da sedem na Bedanc bus ter se zapeljem v Vandotov svet.
Starejši preglasijo otroke
Retro avtobus, poslikan s Kekčevimi junaki, je tisti dan v Kekčevo deželo dirjal že tretjič. Bil je nabito poln ljudi in pričakovanja. Težko je presoditi, kdo je bolj na trnih, otroci ali starši, saj je Kekec verjetno eden redkih junakov, ki ga poznajo vse generacije in ki se, kar je pravcati fenomen, ne postara ali zastara.
Na Bedanc busu je potnike pozdravil Gašper, vodja odprave, ki je na poti proti Vršiču obnovil nekaj splošnih resnic o Kekcu. Ko je postavljal vprašanja, zdi se, da sicer namenjena malim potnikom, so starši pozabili, da so vmes odrasli ter tudi sami dvigovali roke in kričali odgovore. Nastopil je nadvse simpatičen kaos, ki se je umiril šele, ko je Gašper potnike pozval, naj za nekaj sekund zaprejo oči, saj da se vozimo čez strašne prepade. Ko se je avtobus s ceste na Vršič spustil proti Krnici, smo lahko ponovno odprli oči in znašli smo se v Kekčevi deželi.
V daljavi se je že videlo Bedančevo hišo, pod kotlom je gorelo, v hiši pa je bila v kletki ujeta – Mojca. Otroci so jo rešili, mala Ela je dedku smrtno resno povedala, da jo je strah in da bi šla rada počasi domov, a je to takoj opazila Mojca, ki je obiskovalko prepričala, da je Bedanc navadna reva, ki se boji sove in da ga bosta skupaj ugnali. Ela je bila takoj za. Nedaleč stran smo uzrli Bedanca, ki smrči v viseči mreži, v naslednjo kočo je že vabil Brincelj, ki je gostom pripovedoval o dogodivščinah v tej deželi.
Otroci lahko hiše zapuščajo po lesenih toboganih, mednje so se seveda ponovno pomešali starši ter poskrbeli za nenadejano zabavo. Vodnik Gašper tako ni uspel prestreči po toboganu drveče mame, ki je zgrmela v bližnji grm, a se je brž pobrala in zavriskala, saj smo v deželi, kjer je “dobra volja najbolja”.
Ko smo z oponašanjem sove pregnali Bedanca, nam je nasproti že priskakljal Kekec. Otroci so mu hiteli pripovedovat, kaj vse so že doživeli, kako so rešili Mojco, pregnali Bedanca in še nekaj dodatnih zgodb, plod bujne otroške domišljije. S Kekcem smo, prepevajoč njegove pesmi – odrasli so bili ponovno najglasnejši – krenili do njegove in nato še Pehtine koče. Tam so mlajši jedli kolačke, pili čaj, odrasli pa so, opazno zadovoljni, nagnili Pehtino kačjo slino.
Ne še en poceni marketinški trik
Kekčeva dežela je skrbno premišljen tematski park na visoki, profesionalni izvedbeni ravni. Res je, da je scenografija Vandotovih pripovedk, dolina Krnice, osupljiva lepa naravna danost, a ekipa naredi vse, da obiskovalcem pričara svet, v katerem živijo vsem znani junaki. Kot se reče – nič ni narejeno zgolj na pol ali zgolj z namenom, kako od obiskovalcev na hiter in poceni način izvabiti okoli 15 evrov, kolikor stane vstopnica. Dogodivščina traja približno dve uri in Kekčevi junaki storijo vse, da se iluzija nikoli ne zamaje. Dedek, ki se je zdel duhovit zgolj sam sebi, je Pehto kot zeliščarko provociral, ali se je pri njej že oglasil zdravstveni minister, a se gospa ni dala. V kleni gorenjščini mu je povedala svoje ter ostala v Vandotovem svetu.
Kekčeva ekipa se je letos domislila tudi Kekčeve dežele za odrasle. “Vse skupaj se dogaja na isti lokaciji, v igri pa nastopajo Bedanc, Pehta in Brincelj, ki naše goste pogostijo z domačimi dobrotami in jim ob tem pripovedujejo zgodbe Borovške vasi (staro ime za Kranjsko Goro – op. avt.) in okoliških gozdov in hribov,” pravi sogovornica Tisa. Glede na to, kako hitro so se v Kekčeve dogodivščine vživeli odrasli, ki naj bi bili na običajni turi v prvi vrsti v vlogi spremljevalcev, o uspešnosti nove domislice ne gre dvomiti. Toliko bolj, ker kačje sline bojda ni zgolj za borno degustacijo.
