Foto: Thinkstock
Nikoli nisem bila dobra v igranju vlog, ki naj bi jih ženska igrala v obdobju “kurenja”. Obdobje “kurjenja” je obdobje, ko si moški in ženska, ki sta si všeč, tega še ne upata neposredno pokazati, ampak se spogledujeta, hodita na zmenke, spoznavata. Vse se začne z osvajanjem. Kdo bi moral pristopiti k komu, kdo bi moral koga povabiti na pijačo, kdo bi moral prvi poklicati, poslati sms. Za to obstaja cel kup nekih pravil. Obstaja tudi cel kup pravil, kako dolgo se mora ženska delati nedostopno, kdaj mora moškemu pokazati, da ji je všeč, in kako vse to storiti. Sama nisem nikoli znala igrati po teh pravilih. Prijateljica mi je vedno svetovala, da se moram delati nedostopno, da moškemu ne smem takoj pokazati, da mi je všeč. Upoštevala sem njene nasvete in vse je šlo kot po maslu, dokler nisem nehala igrati in mu pokazala svoja prava čustva. Po tem se je običajno on ohladil, in stvar se je zaključila.
Pustiti si moramo, da se pokažemo takšni, kot v resnici smo!
Druga prijateljica mi je svetovala, naj dam vse karte na mizo, moškemu takoj pokažem, da sem mu všeč in se prepustim situaciji. Tudi to se običajno ni dobro izteklo. Vsa ta pravila mi gredo v resnici precej na živce in so po mojem mnenju nesmiselna. Zakaj bi morali igrati neke vloge, da bi dobili, kar želimo? Zakaj ni dovolj, da delamo tako kot čutimo? Zakaj si ne vzamemo časa za resnično spoznavanje drug drugega, ampak na račun igranja teh vlog želimo hitreje priti do željenega cilja? V resnici bližnjic in pravil v ljubezni ni! Mislim, da kljub temu, da smo ženske danes veliko bolj samostojne, emancipirane in ne pričakujemo oziroma ne potrebujemo princev na belem konju, še vedno želimo, da moški naredi prvi korak. Ampak včasih ta moški potrebuje nekaj vzpodbude. Zato je na ženski, da moškemu, ki ji je všeč, jasno nakaže, da jo zanima in bi bila vesela povabila na pijačo. S tem ni nič narobe! Po tem pa se stvari same odvijejo naprej, če seveda se. Ko pa nastopi čas “kurjenja”, ki sem ga že prej omenila, pa morata biti tako moški kot ženska to kar v resnici sta. Brez pretvarjanja, brez igranja vlog. Ona njemu dovoli biti moški, on njej ženska. In obratno, ženska si mora dovoliti, da je to kar je, in moški prav tako. Le tako se vsak pri sebi lahko iskreno odločita, ali v drugem vidita potencialnega partnerja. Ženska, čeprav je samozavestna, odločna, samostojna, mora znati moškemu pokazati tudi svojo ranljivost, svojo nežno in ženstveno plat, moški, čeprav se ženske zavestno pretvarjamo, da tega ne potrebujemo, podzavestno pa po tem hrepenimo, pa mora ženski dati občutek, da jo bo lahko zaščitil. Ampak vsega tega nam ni treba hliniti. To je v nas, le pustiti si moramo, da to pokažemo.
