Foto: Profimedia
Besede so postale stalnice in tihi šepetalec notranjega glasu. »Daj sprijazni se, drugi pač lahko imajo«, so postale vsakdanji opomnik. Budilka, ki ti vedno zazvoni, ko si drzneš pomisliti, da mogoče obstaja še kaj drugega, nekaj več, da ti kljub temu nekaj pripada.
Spomnim se hoje po zeleni poti, dotika debla dreves in dišeče trave tam blizu doma moje stare mame. Brez slabe vesti sem se predajala čarobnosti narave. Bila je tako popolna in prijazna. Sočutna do mene same, ko mi je dovolila, da se lahko premikam s težkimi koraki po njenih stezah. Vedno je znala v pravem trenutku poslati veter, da mi je božal solze z obraza. Čutila sem, da sem objeta v sozvočju in brezčasni lepoti. Takrat sem vedela, da je življenje res več kot dihanje in gibanje. Čutila sem in verjela, da obstaja nekaj več kot le srčna bolečina in prazen obstoj. Risal se mi je nasmešek na obrazu.
Otroško prepričanje, na katerega sem z leti pozabila, zaradi ukvarjanja s preživetjem, je vztrajno v meni klilo, dokler …..
Nisem spoznala svoje najboljše prijateljice, sebe, ko sem se pričela ukvarjati z meditacijo.
Začutila lepoto narave in bivanja, ko sem si dovolila ponovno biti.
Doživela najlepše trenutke življenja medtem, ko sem si priznala, da še obstaja druga možnost ter sklenila, da se jim prepustim.
Povabila veselje in radost v svoje srce in ju brez teže krivde hranila za kasneje, tiste pomembne čase..
Postala hvaležna za vse ljudi v svojem življenju, dogodke in doživetja.
Se odločila, da prebolim srčno bolečino in zapustim vso navezo, ki me omejuje in zaustavlja.
Sprejela sem spremembe, opustila navade in se podala v objem življenja. Že dolgo v sebi vem, da obstaja veliko večjega ter mogočnega. Ne potrebujem dokaza, dokaz je v meni. Vidimo le toliko, kolikor si dovolimo. Slišimo le tisto, kar si želimo. Živimo po pravilu, po katerem smo si ga zapisali sami.
Valentina Grobelšek – Tia, učiteljica vadbe avtogeni trening in uporabnica števil
Vita, zavod za celostno oblikovanje življenja, https://www.facebook.com/zavod.vita/
