Foto: Thinkstock
Poznate občutek, ko sedite na letališču in opazujete ljudi, ki vsak s svojim kovčkom nekam hitijo. Nekateri skupaj s svojo družino, nekateri sami, drugi v paru ali s prijatelji. Ob tem se pogosto zalotim, kako se sprašujem, kam neki letijo, s kakšnim namenom. Gredo na počitnice, na obisk k sorodnikom ali pa da bodo ponovno združeni z ljubeznijo svojega življenja? Sedim tam, čakam na svoj let, in opazujem, kako se stvari okrog mene odvijajo. Nepremično opazujem in pogosto imam občutek, da to počnem tudi s svojim življenjem. Ves čas čakam, da se bo nekaj zgodilo. Da bom končno ugotovila, česa si želim v življenju, da bom končno našla princa na belem konju, da bo končno z neba padel kupček denarja, da si bom lahko omogočila vse kar si želim, da bo novo leto, ki bo prineslo nove priložnosti, nove ideje, nove izzive. Čakam, da bo lepše vreme, da bom boljše volje, da bom imela manj kilogramov, da se bom končno sprostila, da bo manj dela v službi. Čakam na znake, na višje sile, medtem pa življenje teče mimo.
Nikoli ni prepozno!
In kar naenkrat se bom zavedla, da sem stara 40 let, da se še vedno iščem, da še vedno čakam na boljše čase, na srečen konec svoje pravljice, medtem pa je že pol življenja za mano. In kaj bom imela v tistem trenutku, ko bom potegnila črto, pokazati? To, da sem zamenjala nešteto služb, da še vedno nisem šla na safari, kar si že od nekdaj želim, da nisem mama štirih otrok, kot sem si vedno predstavljala, in da je princ na belem konju odjezdil mimo, medtem ko sem bila jaz zaposlena s svojim sanjarjenjem, previsokimi pričakovanji in omahovanjem v katero smer naj grem. Upam, da si bom vsaj takrat, če ne že danes, prisolila klofuto in se vzela v roke. Tudi pri štiridesetih še ne bo prepozno. Nikoli ni prepozno, da odpremo oči in stvari vzamemo v svoje roke. Že res, da verjamem v to, da se vse zgodi s svojim namenom in da je vsaka stvar za nekaj dobra, toda v življenju ni dovolj, da samo sedimo na letališču in opazujemo druge, kako se vkrcavajo na letalo proti svojim sanjam. Treba je naložiti svoj ruzak na rame in počasi korak za korakom hoditi po svoji poti. Na tej poti pa zavestno sprejemati odločitve, stati za njimi in sam krojiti svojo usodo. In danes sem se odločila. Čas je za klofuto in safari!
