Danes 21-letna Rebeka je pri rosnih 16-ih letih zbolela za zelo nevarnim kožnim rakom. Način, na katerega je za raka izvedela in kako je dosegla, da so jo sploh začeli zdraviti, je naravnost pretresljiv, ravno tako celotna njena zgodba. A zgodba ima k sreči srečen konec. Rebeka je postala komaj druga mlada oseba v Sloveniji, ki je bitko s to vrsto raka dobila. S svojo zgodbo želi osveščati javnost in opogumiti druge mlade, ki se soočajo z rakom in napornim zdravljenjem. Tu je njena zgodba, ki je vsekakor vredna vsake minute branja.
Živijo, moje ime je Rebeka, stara sem 21 let in prihajam iz Rateč (pri Planici). Svojo zgodbo bi rada delila z vsemi, ki se s to zahrbtno boleznijo spopadajo ali pa so jo že premagali.
Vse skupaj se je začelo pri šestnajstih letih, ko sem še obiskovala Srednjo frizersko šolo v Ljubljani. Kar naenkrat sem opazila majhen mozoljček na komolcu, ki je bil na začetku videti enako kot tipični najstniški mozoljčki, le da je za razliko od le-teh, v roku dveh mesecev zrastel v večjo bulico, podobno bradavici.
Ker treniram košarko, me je bulica seveda zelo motila. Napotila sem se k svoji osebni zdravnici, ter ji povedala za moj problem, sama pa je menila, da je to le granulom oziroma nekaj podobnega. Napotila me je k dermatologinji, ki je prav tako brez pregleda presodila, da to ni nič posebnega in me naročila na naslednji pregled čez 3 mesece. Po tem pregledu spet ni opazila posebnosti, poslala pa me je na kirurgijo, da mi motečo bulico odstranijo.
Končno sem prišla na vrsto tudi na kirurgiji, kjer so me pod lokalno anestezijo operirali in me rešili te nadloge. Takoj naslednji dan pa me je po telefonu poklical zdravnik ter me prosil, naj se jutri oglasim v kirurški ambulanti. Ko sem novico povedala še mami, je bila od tistega trenutka zelo zaskrbljena.
Rebeka s svojo mamo Slavico (osebni arhiv)
Sama pa se s tem sploh nisem obremenjevala. Naslednje jutro sem imela še košarkarsko tekmo in se takoj po njej odpravila na Jesenice skupaj z mamo. Ko sva prispeli, mi je zdravnik rekel, da me bodo ponovno operirali ter vzeli malce več tkiva tudi globlje. Brez problema sem šla v operacijsko sobo, kjer me je sprejel neprijazen starejši kirurg, ki ni omenjal kaj se dogaja z menoj, le na moje vprašanje, če mi bo po tej drugi operaciji ostala velika brazgotina, je nesramno odgovoril:
“To je najmanjša stvar, ki te zdaj lahko skrbi.”
Ko sem prišla nazaj v ambulanto so zdravniki tekali sem ter tja, kot da z mamo ne obstajava, poleg tega pa nama nihče ni ničesar povedal. Mami je vprašala mimoidočega zdravnika: “Mi lahko prosim kdo pove kaj se dogaja z mojo hčerko?”, takrat tistem trenutku se je zdravnik obrnil ter neprijazno odgovoril: “Gospa, maligni melanom, če sploh veste kaj je to.” V tistem trenutku je mama planila v jok in sem bila ravno jaz tista, ki jo je tolažila, saj sama verjetno niti nisem dojela, da je to vrsta raka, ki je v velikih primerih smrtno nevarna.
Tako sem torej izvedela za svojo diagnozo. Maligni melanom- stadij IIB.
Po vsem cirkusu na Jesenicah so nama sporočili, da po drugi eksciziji ni bilo na histoloških izvidih videti rakavih celic. Po njihovem razmišljanju je s tem vse skupaj končano. Čeprav je šlo za raka, se jim ni zdelo smiselno to zdraviti, saj so rakave celice z operacijo odstranili. Mama, ki pa je sama zbolela za rakom na dojki pred enajstimi leti, je vedela , da se vse skupaj ne more kar tako končati. Zato je šla do dermatologinje ter ji povedala za nastalo situacijo in zahtevala od nje napotnico za Onkološki inštitut.
Čez nekaj časa sem prišla tudi do Onkološkega inštituta, kjer so me spet operirali, mi vzeli pod levo pazduho glavno bezgavko, ter spotoma naredili še laparoskopijo, kjer naj bi našli cisto. Ko so s tem zaključili, so se na konziliju odločili, da me premestijo na Pediatrično kliniko, saj sem bila še mladoletna.
Rebeka z nogometašem Robertom Korenom med obiskom hematoonkološkega oddelka Pediatrične klinike v Ljubljani. (osebni arhiv)
Še isti dan sva se z mamo odpravili do Pediatrične klinike, kjer so naju lepo sprejeli. Zdravnica dr. Majda Benedik-Dolničar, je predlagala, da eno noč ostanem, v tem času pa bodo oni opravili potrebne preiskave. Spomnim se, da je bil petek, zdravnica je poklicala še mamo ter predlagala, da pride v Ljubljano po mene obenem pa tudi na pogovor. Ta pogovor mi je ostal najbolj v spominu. Ko je zdravnica povedala, da bom morala že kar v ponedeljek začeti z zdravljenjem, da bom cel mesec preživela v bolnišnici, kjer bom zdravilo prejemala preko infuzije, se pravi direktno v žilo, s čemer bo to isto zdravilo močneje vplivalo na moje počutje. Kasneje pa si bom sama morala dajati injekcije pod kožo celo leto. Ker obožujem šport nasploh, še posebej pa košarko, ki jo tudi treniram, je bilo moje prvo vprašanje:
“Bom zmožna v tem letu trenirati košarko?” Odgovor zdravnice me je potrl bolj kot sama novica o bolezni in zdravljenju. Takrat sem sem tudi sama prvič zajokala. Zlomila sem se in se za trenutek zavedla, da to ni prehlad ali neka lažja bolezen, ob kateri lahko delam vsakdanje stvari.
In res, s ponedeljkom se je začela moja pot, preselila sem se na oddelek, ki niti najmanj ni spominjal na bolnišnico. Prejela sem prvo infuzijo in že kmalu zatem začutila slabost, mrzlico, v ustih pa sem imela okus po železu. Vsak dan znova od ponedeljka do petka sem imela podobne stranske učinke, ki so spominjali na hujšo gripo. K sreči pa sta mi ob strani stali moja mama in sestra, ki sta se borili z mano.
V slabem tednu in pol sem izgubila skoraj 10kg, saj se mi je zaradi zdravila spremenil okus hrane, poleg tega pa mi je redko katera hrana ustrezala. Mama in sestra sta se trudili in mi ustregli v vsem. Če sem si tisti trenutek zaželela palačink, je moja sestra takoj odšla v bližnjo gostilno in mi prinesla najboljše palačinke.
So se mi pa tudi v bolnišnici prilagajali, zato sem si tudi sama pisala obroke za cel teden. Vsak dan mi je hitro mineval, imela sem obiske, prijatelji in znanci so mi prišli krajšat čas, poleg tega pa sem imela tudi nekaj vrstnikov, ki so se na oddelku borili s svojimi diagnozami. Skupaj smo si na različne načine krajšali čas.
Navsezadnje se je le končalo obdobje bolnišnice, prišla sem domov in se naučila, kako si dajati injekcije. Počasi sem se navadila, saj sem jih prejemala le še trikrat tedensko. Seveda pa mi Pediatrična klinika ni ušla, vsak teden sem imela pregled. Ob zdravljenju so se mi pojavljale manjše težave, ki pa so jih zdravniki spretno reševali. Čez nekaj časa, ko sem se na zdravilo navadila in stranski učinki niso bili več tako močni, sem se odločila, da pa bi vseeno poskusila s treningom košarke. Trener se mi je prilagodil, ni me priganjal, ampak me je samo spodbujal tako kot moje soigralke.
Rebeina prva ljubezen je košarka, igrala jo je tudi medtem, ko so jo zdravili za kožnim rakom (osebni arhiv)
Hodila sem na tekme, tudi turnirje, tisto uro in pol na parketu sem enostavno pozabila na vse probleme, bolečine in se posvetila oranžni žogi in ekipi. Z zdravnico sem se pogovorila, svetovala mi je, da če mi zares pomaga, je boljše zame da opravim trening kot pa se nažiram s protibolečinskimi tabletami.
Julija 2011 se je vse skupaj končno končalo. Zavedala sem se, da sem premagala smrtno bolezen. Bila sem šele druga punca v Sloveniji, ki je tako mlada preživela kožnega raka. Ko pogledam nazaj, se zavedam, da mi brez mojih prijateljev, ki me tudi v najslabšem niso zapustili, moje družine in kar je najpomembnejše, brez veliko volje, verjetno ne bi uspelo. Ko berem zgodbe sobork in soborcev se zavedam, da sem jo skozi celotno zdravljenje nekako še najboljše odnesla. Kar pa seveda ne pomeni, da nisem zmagovalka svoje vojne z rakom.
Ste že slišali za MladiCe?
Rebeka se je po zdravljenju odločila, da se pridruži neformalni skupini MladiCe, ki združuje mlade med 18-im in 30-im letom, ki so se v otroštvu ali adolescenci zdravili zaradi katerekoli oblike raka. Ime MladiCe je sestavljeno iz besede »mladi«, ker to namreč smo in oznake »Ce«, kar je mednarodna oznaka za raka. Osnovna ideja je preprosta – po vzoru podobnih skupin v regiji in tudi širše po Evropi, kjer je aktivizem že zelo razširjen, želijo združiti mlade ozdravljene od raka in z lastnimi izkušnjami na izključno prostovoljski bazi vrniti družbi nekaj dobrega, nekaj pozitivnega. Njihov namen je javnost osvestiti, da tudi otroci in mladi zbolevajo za rakom in odpraviti predsodke o sami bolezni. Mladim, ki se soočajo z rakom, pomagajo s svojimi izkušnjami in organizirajo različne aktivnosti na bolnišničnih oddelkih, da čas hitreje mine. MladiCe pa med seboj povezuje tudi otroke in mladostnike, ki so z zdravljenjem zaključili, in na ta način s skupnimi močmi premagujejo številne posledice, ki jih takšno zdravljenje pusti na človeku. O tem povedo:
V tem smislu je vsekakor lažje, če poznaš nekoga, ki te razume. Že zato, ker sam doživlja enake ali podobne stvari.
Skupini MladiCe se lahko pridružite Facebooku.
Kožni rak je tudi v Sloveniji v velikem porastu
Maligni melanom je najbolj razširjen rak na svetu, v Sloveniji pa za to vrsto raka zboli 2000 ljudi letno. Kožni rak je v porastu, velik dejavnik tveganja sta pretirano sončenje in uporaba solarijev. Ravno zaradi porasta te vrste raka zdravniki opozarjajo na ustrezno zaščito in svetujejo zelo omejeno izpostavljanje močnim sončnim žarkom. Pri ženskah se kožni rak najpogosteje pojavi na spodnjem delu nog, pri moških pa na hrbtu, a kot že rečeno, pojavi se lahko kjer koli. Da raka odkrijemo dovolj zgodaj, je ključno za uspešno zdravljenje, zato moramo dobro opazovati kožne spremembe na svojem telesu. Iz Rebekine zgodbe pa ni odveč poudariti tudi, da vztrajajmo pri tem, da kožno znamenje temeljito pregledajo in nas napotijo k strokovnjakom za to področje. Večja verjetnost, da zbolijo za kožnim rakom obstaja pri tistih, ki so svetlopolti in jih pogosto opeče, porjavijo pa ne. Pri tem ni odveč vedeti, da vsaka porjavitev pomeni nepovratno poškodbo kožo. Porjavitev je namreč obramba kože pred močnimi UV žarki.
