Foto: Profimedia
Nedavno je Louis M. Profeta, zdravnik z urgence v bolnišnici St. Vincent Hospital v Indianapolisu, z javnostjo delil žalostno in ganljivo zgodbo o tem, kako sporoči staršem novico o tem, da njihov otrok ni preživel.
Pojasnil je, zakaj vedno, preden govori s starši, pogleda facebook profil pokojnega otroka. Zapisal je:
“To nekako ohranja človečnost v meni. Veš, s to novico jima bom spremenil življenje – tvoji mami in očetu. Čez približno pet minut ne bosta več enaka kot sta bila do sedaj. Nikoli več ne bosta srečna. Trenutno, če sem iskren, si zame samo truplo brez imena, ki smo ga poskušali oživeti, v katero smo zapikali infuzijo in razne igle, vse, da bi te rešili. V tebi ni gibanja, ni življenja, ni ničesar, kar bi mi povedalo, da si imel nekoč sanje in želje. Njima dolgujem, da te vsaj malo spoznam, preden jima sporočim novico.
Kajti trenutno sem samo jezen nate. Zaradi tega, kar si naredil sebi, in kar boš sedaj naredil njima. Ničesar ne vemo tebi, toda dolgujem tvoji mami, da pokukam v tvoje nekoč življenje. Mogoče si pisal sporočila namesto da bi gledal na cesto, ali pa si bil pijan za volanom namesto da bi poklical taksi. Morda si snifal heroin ali xanax prvič v življenju, ali pa morda kokain, poskusil metaamfetamine ali vicodin na študentski zabavi in spil nekaj pijač. Morda pa si se samo peljal s kolesom brez čelade, ali pa si ignoriral nasvet staršev, da se ne druži s tistim “prijateljem”, ali da si bolj previden na cesti. Morda pa si se preprosto vdal.
Morda pa je preprosto napočil tvoj čas, da se posloviš …ampak veliko je možnosti, da ni. Zato sem vzel zbledelo fotografijo na tvojem vozniškem dovoljenju, na svojem iphonu odprl facebook in poiskal tvoje ime. Obstajajo možnosti, da imava kakšnega skupnega prijatelja na facebooku. Poznam namreč veliko ljudi.
Vidim, da nosiš verižico in uhane, ki sedaj ležijo v posodi z osebnimi stvarmi tukaj na pultu, enako kapo ali jakno, ki smo jo sedaj razrezali, da bi te lahko oživljali, podloga je krvava. Očitno si to jakno nosil, ko si šel na koncert skupine U2. Slišal sem, da je bil odličen. Vidim tvoj nasmeh, kakšen bi moral biti, barvo tvojih oči, ko so polne življenja, čas ko si bil na plaži, pihanje svečk na torti, božič pri babici. O, tudi ti imaš maltežana. Vidim. Vidim tudi, kako z mamo in očetom stojiš pred tablo svoje faktultete. Dobro, torej ju bom takoj prepoznal, ko bom vstopil v prostor. To mi olajša stvari, saj bo tako potrebno vsaj eno mučno vprašanje manj.
Na nek način imaš srečo, da ti ne bo treba tega videti. Oče, ki ves čas kriči tvoje ime, mama, ki si puli lase, zvita na tleh in si pokriva glavo, kot bi se želela zaščititi pred nečem hudim.
Pogledal si bom tvoj facebook profil preden jima sporočim, da si umrl, ker me to spomni, da govorim o osebi, o nekom, ki ga imata rada. In ker to utiša glas v moji glavi, ki kriči: ‘Idiot, kako si jima lahko to naredil, človekoma, ki bi ju moral imeti rad.’ ”
