Osebna izpoved o izkušnji z rakom (Photoxpress)
Raka so odkrili po naključju
Ženska.si: Nam lahko najprej zaupaš, kakšno vrsto raka so zdravniki odkrili pri tebi?
R. J.: Najprej je bilo rečeno, da je to rak jeter. Kasneje, čez kakšen mesec, pa so zdravniki odkrili, da to ni samo rak jeter, temveč je metastaza na jetrih, primarno pa je rak na debelem črevesu. Kar pa niti ni tako slabo, saj je to eden od najprijaznejših vrst raka, ki se zelo dobro in uspešno zdravi. V primeru jeter pa je to že druga zgodba, ampak so možnosti uspešnega zdravljenja tudi dobre, saj so jetra sposobna obnavljanja. Lahko bi torej bilo hujše.
Ženska.si: In kako je sploh prišlo do tega, da so zdravniki odkrili raka?
R. J.: Če se še dobro spomnim, sem celotno lansko pomlad v sebi čutil strašno utrujenost. To sem takrat tudi povedal svoji mami, saj je bila ta utrujenost resnično nekaj povsem novega zame. Čeprav sem spal celo noč trdno in globoko, sem se zjutraj zbudil utrujen. Najprej sem to povezal z rojstvom hčerke, saj sem po napornem dnevu v službi nato doma vso pozornost posvetil njej, ponoči smo slabo spali. Druga stvar pa je bila, da sem bil vedno zaprt. Dva ali tri dni nisem mogel na stranišče, kar pa naj bi bilo po mnenju osebne zdravnice normalno. Poleg tega sem imel v začetku maja vročino, zaradi katere sem tudi obiskal zdravnico. Ta mi je predpisala tablete proti vročini in zaprtju ter me poslala domov. Nakar sem opazil, da so kotični v mojih očeh začeli postajati rumeni. Stanje se mi je postopoma slabšalo, nakar nekega dne v službi naletim na sodelavko, ki me je na podlagi slabega izgleda takoj napotila v bolnišnico, kjer dela njena hčerka. Tam so mi vzeli kri in vodo ter tako ugotovili, da je nekaj narobe z jetri.
Ženska.si: Rak torej ni bil odkrit slučajno?
R. J.: Točno. Šel sem k zdravniku, ker enostavno nisem mogel več. Ves čas sem bil utrujen. Spal sem od pol devetih zvečer do šestih zjutraj, pa sem bil še zmeraj zbit. Seveda sem se začel spraševati, kaj je to. Ne, da ne bi imel volje, telo je bilo enostavno preveč utrujeno.
Ni se zavedal, kako resno je stanje
Ženska.si: Bi bila kakšna razlika, če bi bila pravilna diagnoza postavljena prej?
R. J.: Seveda, o tem smo se pogovarjali z zdravniki. Moja osebna zdravnica je zagotovo naredila napako, da me ni poslala na ustrezne raziskave.
Ženska.si: O kakšni časovni razliki je v tem primeru govora?
R. J.: Dober mesec, mesec in pol. Žal me osebna zdravnica ni ustrezno testirala, da bi me lahko napotila naprej k specialistu. Kljub temu, da je bil tumor takrat ogromen, mi ni delal pretiranih težav. Nato, ko sem pa prišel v bolnišnico, pa je ena zdravnica povedala ženi, da imam še samo dva meseca. Nek drug zdravnik ji je rekel, da se naj pripravim, saj me lahko »pobere« vsak dan. Meni pa nihče ničesar ni povedal, ker jih je bilo strah, kako bom reagiral. Veliko ljudi namreč obupa in naredi samomor. Jaz sem sicer vedel, da sem hudo bolan, toda da gre za raka, sem se resnično zavedal šele potem, ko sem prišel na onkološki inštitut.
Ženska.si: Torej si šele na onkološkem inštitutu prvič izvedel za diagnozo?
R. J.: Sicer je bilo zadnjih nekaj tednov v splošni bolnišnici govora o tem, toda takrat sem bil tako utrujen od visoke vročine, da sem bil vesel, da lahko ležim in počivam. Dokončno potrjena pa je bila diagnoza komaj na onkološkem inštitutu.
Zdravniki so vedno bolj optimistični
Ženska.si: Iz slišanega je možno med vrsticami razbrati pozitivno mišljenje. Toda kaj si dejansko pomislil v trenutku, ko si zvedel za diagnozo?
R. J.: Moja prva misel je bila, da če mi res ostane samo tako malo časa, ga bom užival, kolikor se le da. Nato sem se pa pomiril in si rekel, da živimo v 21. stoletju, da zagotovo obstaja rešitev, če le obstaja volja in je človek pripravljen nekoliko potrpeti.
Ženska.si: Pa ti zdravniki danes upajo obljubiti kaj več, ali so še zmeraj previdni z napovedmi?
R. J.: Onkologi so na začetku povedali, da so že imeli en takšen primer kot sem jaz, da ta bolnik živi že leto in pol in da je vse odvisno od tega, kako bom reagiral na kemoterapijo. Niso pa želeli ničesar konkretnega napovedati.
Ženska.si: Kaj pa menijo danes?
R. J.: Moj zdravnik je iz dneva v dan bolj pozitiven. Trdno je prepričan, da je možno raka že operirati, saj mi je kemoterapija izredno pomagala, naj bi se pa še pogovoril z drugimi kirurgi. Enkrat je celo omenil, da je mali čudež, kako okrevam in napredujem.
Ženska.si: Sedaj je torej treba najprej zaključiti s kemoterapijo, nato pa je na vrsti operacija?
R. J.: V bistvu bi moral sedaj s kemoterapijo nadaljevati. Toda s tekočo kemoterapijo, ki sem jo imel do zdaj, moram zaključiti, ker je že toksična. Zgodilo se je, da so me začele boleti noge in sem izgubil občutek v prstih na rokah, tako da nisem več mogel normalno uporabljati tipkovnice.
Pogreša rolanje in vožnjo s kolesom
Ženska.si: Torej te je bolezen kar močno telesno omejila?
R. J.: Ja. Recimo na desni strani nad prsmi sem imel vstavljen kateter, zaradi katerega nisem smel nič dvigovati, nisem smel voziti avta, redno na dva dni sem moral na čiščenje šivov. Ker je kemoterapija postala toksična, je zdravnik odstranil kateter, tako da sedaj dobivam tablete. Kasneje pa sledi še ambulantno zdravljenje.
Ženska.si: Kaj je bilo v zadnjih mesecih takšnega, da zaradi bolezni nisi smel ali mogel početi, a bi si to želel?
R. J.: Celo poletje nisem mogel rolati, se voziti s kolesom, ostali so mi samo sprehodi. Če sem bil doma, sem šel rad vsaj enkrat na teden na Pohorje. Avta nisem smel voziti, kar je bilo prav tako kar težko. Tudi za ženo, ker sicer nerada vozi. Pozimi sem zmeraj rad smučal ali drsal, česar spet nisem smel početi. Sploh zaradi pomanjkanja kondicije. Bom pa vse nadoknadil, ko bom spet pri močeh. Seveda je hudo, toda po drugi strani moram poslušati svoje telo, kar je še najbolj pomembno.
Ženska.si: Večkrat si že omenil svojo ženo. Predvidevam, da je bila ona tista, ki ti je v tem času najbolj stala ob strani?
R. J.: Ja, ona ter njeni starši in moja mama. V takšni situaciji je predvsem pomembna družina. In seveda tudi prijatelji in sodelavci, ki so se ves čas zanimali, kako sem. Trije prijatelji so mi celo prišli v bolnišnico čestitat za rojstni dan.
Bolezni je hvaležen
Ženska.si: Je bil vpliv bolezni tako močan, da danes določenih skrbi nimaš več?
R. J.: Mogoče so še, vendar si poskušam dopovedati, da so to skrbi, ki niso tako pomembne. Večna skrb je recimo denar. Toda denar bo zmeraj. Včasih ga je več, včasih ga je manj. Res je morda danes kurilno olje drago, toda nekje se bo že našel denar zanj. Po mojem je najbolj pomembno zdravje, ki ga resnično cenimo šele, ko smo bolani. Konec koncev sem hvaležen bolezni, saj sem se resnično spremenil in danes počnem vse, da bi ohranil pozitiven pogled na svet.
Ženska.si: Zanimivo, naštel si skoraj več pozitivnih kot negativnih stvari, ki so se ti zgodile zaradi bolezni. Ampak si imel kdaj obdobje, ko si se vprašal, zakaj jaz?
R. J.: Nikoli nisem razmišljal o tem, zakaj se je to zgodilo meni, ker sem videl, da nisem edini. Mi je pa etikoterapija dala odgovor na to vprašanje. Ker sem bil preveč negativen, ker sem negativne misli in občutke kopičil v sebi, je telo začelo delati proti meni in sem zbolel.
Ženska.si: Ker veš, da se bodo stvari popravile, se že veseliš sodelavcev in delovnega okolja?
R. J.: Zelo se veselim, da se bodo stvari spet uredile. Ampak vem tudi, da moram biti potrpežljiv. To je izjemnega pomena, saj v mojem primeru ne gre za prehlad ali gripo, temveč resno bolezen, kjer ni treba zdraviti samo telesa, temveč tudi duha. Sicer pa sedaj počnem stvari, za katere prej nisem imel časa: berem knjige, si ogledam kakšen dober film …
Ženska.si: Bi za konec morda želel kaj sporočiti drugim, ki delijo tvojo usodo?
R. J.: Vem, da ni enostavno, da vse to, kar sem povedal, ne zveni tako, kot da bi bil težak onkološki bolnik in hudo bolan. Toda pomembno je, da človek ohrani prepričanje, da bo ozdravel. Ohraniti mora pozitivne misli in se veseliti stvari, ki jih bo počel, ko bo spet zdrav.
