Pogovarjali smo se s Simonom Vogrincem, mladeničem, ki mu je konec oktobra lani mina usodna spremenila življenje. Na kratko nam je zaupal, kaj se je tistega dne zgodilo, s čim se trenutno najintenzivneje ukvarja in kakšne načrte ima za prihodnost.
Lahko opišete, kaj se je zgodilo tisto usodno nedeljo konec oktobra lanskega leta?
Simon: Mislim, da bralcem moje zgodbe podrobno ni potrebno opisovati, saj jo večina že pozna. Tistega usodnega nedeljskega dne se je zgodila tragedija, ki se ne bi smela zgoditi niti v najbolj črnih sanjah. Ko sem se po pristanku s padalom vračal po pobočju Jahorine, je nenadoma počilo, vrglo me je po tleh. Takoj sem vedel, da sem stopil na mino.
Po nesreči ste obležali na tleh, pa vendarle ste našli moč, da ste opozorili svoje prijatelje na nevarnost. V kakšni nevarnosti so se v tistem trenutku nahajali oni?
Simon: Po nesreči sem moral zbrati veliko moči. Najprej sem moral opozoriti prijatelje, naj se ne premikajo. Rešiti sem se moral tudi sedeža padala. Ker pa sem močno krvavel, sem si moral ustaviti krvavitve in se obrniti v avtotransfuzijski položaj. Tudi prijatelji so bili v nevarnosti, saj nihče ni vedel, kje so mine. Vsi so obstali. Kasneje so jih dvignili s helikopterjem. Vsak premik bi lahko plačali z življenjem.
Za seboj imate že številne operacije, s katerimi so vam zdravniki poskušali vrniti vsaj delček starega vsakdana. Katere so tiste spremembe oziroma prilagoditve, ki vas trenutno stanejo največ napora in potrpljenja?
Simon: Kljub številnim operacijam je gibljivost mojega komolca ostala omejena. Nemalokrat mi to predstavlja določene ovire. Trenutno pa največ napora vlagam v trening hoje. Vsak dan moram namreč veliko hoditi, kar mi večkrat povzroča bolečine v nogi, saj se na ležišča šele navajam.
So se bolnišnični obiski zaradi operacij končali ali vas še čakajo kakšne operacije?
Simon: Obiski bolnišnic še niso končani. Čaka me namreč še vsaj ena operacija komolca. Za nadaljnjo obravnavo sem se pa dogovarjal tudi v Rehabilitacijskem inštitutu Soča.
Nemalo žrtev eksplozije min po usodi, kakršna je doletela vas, zapade v depresijo ali se celo ubadajo s suicidnimi mislimi. Kdo je vam v tem težkem času takoj po nesreči in še danes, pet mesec po njej, stal ob strani in vam dajal največjo moralno podporo?
Simon: Mislim, da za suicidne misli zdaj ni pravi čas. Vso energijo moram usmeriti v rehabilitacijo. Sam sem se odločil živeti. Oporo in moč za nadaljevanje moje poti mi dajejo ljudje, ki verjamejo vame. Ves čas je ob meni tudi dekle, ki mi daje največjo moralno podporo in mi je na voljo, kadarkoli jo potrebujem.
Tako na vaši spletni strani kot tudi na vašem Facebook profilu je možno brati o različnih dobrodelnih dogodkih, na katerih zbirajo sredstva za vas. V kakšni luči ste preko teh akcij spoznali nas Slovence? Menite, da radi priskočimo na pomoč in pomagamo, vsak na svoj način?
Simon: Pred nesrečo o dobrotljivosti ljudi nisem razmišljal, zdaj pa vem, da smo Slovenci narod dobrih ljudi. Med njimi je nemalo takšnih, ki so vedno pripravljeni pomagati po svoji moči in priskočiti na pomoč.
Se udeležujete dobrodelnih prireditev, na katerih se zbira denar za vas, ali se raje izognete medijskemu pompu? Vas bomo morda srečali na Humanitarnem nogometnem turnirju v Mariboru, ki bo 14. aprila?
Simon: Medijskemu pompu se izognem, če je to le mogoče. To pa ni razlog, da se ne udeležujem dobrodelnih prireditev. Do zdaj za prireditve ni bilo časa, saj sem ves čas posvečal izključno rehabilitaciji. Vsekakor pa bom prisoten na nogometnem turnirju, ki ga prireja Športni center Marinko Galić ob vznožju Pekerske gorce v Mariboru.
Imate medicinsko izobrazbo, pred nesrečo ste delali kot zdravstveni tehnik na Oddelku za psihiatrijo v UKC Maribor. V kolikšni meri vam vaše poklicne izkušnje pomagajo v dani situaciji?
Simon: Protetika je veja v zdravstvu, ki je do sedaj nisem poznal, zato mi moje poklicno znanje ne pomaga dosti. Mi je pa to znanje velikokrat pomagalo prebroditi marsikatero zagato.
Čutite v sebi željo, da bi se vrnili v svojo staro službo? Kakšno razmerje sploh imate sedaj z delodajalcem?
Simon: Vsekakor v sebi čutim željo, da bi se vrnil na staro delavno mesto. Moram pa biti dovolj samokritičen in vedeti, da je to nemogoče, saj je to delo glede na moje sposobnosti nekoliko prezahtevno, zato bo potrebna premestitev drugam. O slednjem sem z delodajalcem že govoril. Smo v dobrih odnosih.
Ker smo v uredništvu Ženska.si prepričani, da tudi naše bralke rade pomagajo drugim, ki so v stiski, tukaj objavljamo naslov spletne strani, kjer boš našla vse informacije, kako lahko tudi ti pomagaš Simonu: www.zasimona.si. Na zavihku »Kako lahko pomagate?« najdeš vse potrebne informacije v zvezi z nakazili preko bančnega računa (TRR: SI56 0412 2024 5594 471), donacijami preko SMS sporočil (ključna beseda SIMON na 1919), zbiranjem materialnih prispevkov ali zamaškov.
