Susan in Tim sta v Italiji spet našla skoraj izgubljeno ljubezen. (slika je simbolična; PhotoXpress)
Bila sta čustveno povsem na tleh, naveličana prepirov o tem, kdo od njiju se bolj trudi, kdo več vlaga v odnos, kateri od njiju ignorira drugega in komu od njiju je že vseeno, da sta sploh poročena. Bila sta obremenjena z razmišljanjem o hipotekah, položnicah, karierah in otrocih. Naveličana sta bila zakonskega svetovanja in predvsem tega, da sta se morala pretvarjati, da sta srečna.
Premaknila ju je sončna Italija
Susan je Timu pomagala organizirati šestdnevni izlet v Italijo za stranke z losangeleške radijske postaje. Poskrbeti je morala, da bi se imele čim lepše v Firencah in Portofinu. Ni ji bilo mar za romantiko toskanske pokrajine in lepoto arhitekture Firenc, pravzaprav mu je pomagala le kot sodelavka, ne partnerka.
Nekega popoldneva je Susan šla sama na sprehod po mestu, in v Duomu so se ji ulile solze ganjenosti nad mogočnostjo katedrale. Ni pričakovala, da jo bodo srednjeveške uličice tako očarale. Presunile so jo grobnice Michelangela in Galilea, mož, ki se nista ustrašila težav in se skrila pred njimi. Nenadoma so Firence postal več kot le estetska izkušnja.
Toskansko sonce ju je znova povezalo. (PhotoXpress)
Četrtega dne potovanja se je Susan zbudila bolj zgodaj. Skozi okno hotelske spalnice nekega hotela v Santa Margherita Ligure je opazovala ladjico, kako zapušča pristanišče in kako se njena barva spreminja v vzhajajočem soncu. Začutila je nenavaden mir. „Hej, ti,“ je zašepetala možu. „Zbudi se.“
Tim je pogledal budilko in zamrmral, da je šele zaspal. „Gore in morje so kot s slike,“ je rekla Susan. „Pridi.“
Kavo sta si odnesla na balkon in jo spila, kljub svežemu spomladanskemu zraku oblečena le v jutranji halji. „Zapri oči za minuto. Samo poslušaj,“ je rekla Susan. Tišina, ptiči, veter v krošnjah. Odprla sta oči in se pričela smejati.
„Tukaj bi lahko živel“
Strinjala sta se, da ju je izlet v Firence spremenil. Ta dan sta bila prosta do večera, in sklenila sta, da bosta nekaj počela skupaj. Po zajtrku sta se odpravila na sprehod po promenadi palmami. Nekoč ribiška vasica je sedaj prikupno turistično mestece z neštetimi trgovinicami, galerijami in pekarnicami. Hodila sta med hišami s pisanimi fasadami in bujnimi rožami in opazovala bleščeče morje. Tim je poiskal Susanino roko in Susan je imela ob tem dober občutek. Vse naokoli je bilo toliko lepote, da tega ena sama duša ni mogla obvladati.
„Tukaj bi lahko živel,“ je rekel Tim.
„Jaz tudi,“ je rekla Susan. To je bil pogovor, kakršnega sta imela na vsakih počitnicah.
Santa Margherita Ligure.
„Resno mislim. Res bi lahko živel tu,“ je dejal Tim prepričano. Vso pot nazaj do hotela sta molčala. Susan v mislih odločno zanikala, da bi lahko spremenila svoj načrt, da bo moža zapustila. Preveč časa in energije je že vložila v to, da bi sedaj dovolila, da ji romantičen sprehod zmeša štrene.
Ko sta se vrnila v hotel, je Tim spet odločno rekel: „Kar sem rekel prej, sem res mislil. Lahko bi pustil službo in tukaj bi lahko eno leto živeli od dobička od naše hiše.“
„Si nor?“ je vprašala Susan.
„Ne vem,“ je iskreno odgovoril. „Zadnjih nekaj dni sem premišljeval … V službi nisem srečen. Že dolgo nisem srečen. To sem spoznal včeraj, kot strela z jasnega me je zadelo, ko smo prečkali Ponte Vecchio. Drugi ljudje delajo nore stvari. Zakaj jih ne bi midva?“
„Ker ne znava delati kot tim,“ je rekla Susan. „Ker si niti všeč nisva več tako zelo, si pozabil?“
„Vsaj premisli. To je vse, kar te prosim,“ je rekel Tim.
Odločila sta se poskusiti znova
Susan se je naslonila nazaj v svojem udobnem naslanjaču. Čutila je sonce, ki jo obliva in le trenutek zatem ji je neki glasek prišepnil: „Stori to!“
Nenadnost odločitve jo je presenetila. Lahko bi vztrajala v ločitvenem postopku, pobrala pol imetja in otroke… Ali pa bi lahko s Timom poskušala najti pot, pa čeprav se je zdela nora, in poskusiti znova.
Firence imajo čudežno moč. (PhotoXpress)
„Če je v bližini kakšna ameriška mednarodna šola, bom premislila,“ se je slišala reči. Spogledala sta se in začutila, da sta se njuni srci za trenutek združili v misli o nemogočem. Susan je o šoli povprašala kar prvega hotelskega uslužbenca, ki ga je videla, in povedal ji je, da je takšna šola nedaleč od tam. Šla sta v nazaj v Arizono, Tim je pustil službo, prodala sta hišo, pobasala otroke in preselili so se v Santa Margherito Ligure.
Zakonska svetovalka je njuno selitev v Italijo označila za beg pred težavami, a Susan in Timu je bilo kot na dlani, da je to edina prava rešitev. Prevzeti sta morala to tveganje, se podati v neznano – skupaj – , zaupati v življenje in drug v drugega. In uspelo jima je!
Te zanima, kaj je nujno za 
trajno srečno zvezo?
Postani prijateljica Ženske.si na Facebooku in se pridruži najboljši družbi žensk!
