Foto: Profimedia
Večina žensk potuje v manjših skupinah, bodisi s širšo družino ali prijateljicami in njihovimi družinami. Z mamo in mlajšim bratom se je v osebni avto usedla 17-letna Saša iz Sumija na vzhodu države. Štiri dni so se prebijali čez vojaške kontrole in ko so prišli na varno na Slovaško, so se sicer oddahnili, a njihove misli so z ljudmi, ki so ostali sredi vojne vihre. Med njimi je Sašin oče, ki je moral ostati v državi, pa tudi njen fant, ki je že polnoleten. “Zelo ju pogrešam,” je povedala za STA.
Doma so očeta pustile tudi sestre iz Svitlovodska na jugovzhodu Ukrajine. Kot sta za STA pripovedovali 25-letna Jana in 23-letna Alesia, ki sta na Slovaško prišli z mamo in mlajšo sestro, je oče, ko so se poslavljali, “po moško” vztrajal, da bo ostal doma in branil njihov dom. A dekleta si želijo, da bi lahko čez nekaj mesecev, če vojne prej ne bo konec, vendarle prišel za njimi, saj bo kmalu dopolnil 60 let.
Ukrajino lahko namreč v tem času zapustijo moški le, če so mlajši od 18 ali starejši od 60 let.
V zadnjem tednu je sicer začelo čez mejo prihajati tudi vedno več starejših, ki sprva niso želeli zapustiti svojih domov, a so uvideli, da je ostati doma prenevarno, so za STA povedali v begunskem centru Humenne. Tam skrbijo tudi za to, da jih v šotore namestijo skupaj z drugimi starejšimi begunci, da se lahko pogovarjajo med sabo in si nudijo oporo.
Obenem v druge šotore nameščajo skupaj mamice s podobno starimi otroki, da se ti lahko skupaj igrajo. Viktorija iz Kramatorska je prišla na Slovaško z otrokoma, starima dve in štiri leta, z mamo, sestrično in njenimi otroki. “Mož ostal tam, ni šlo drugače. Za zdaj sicer ni na bojišču,” je povedala.
Foto: Profimedia
Ko pogleda proti otrokoma, ki se igrata na poljskih posteljah v begunskem centru v Michalovcih na Slovaškem, prizna, da jima je povedala, da gredo na potovanje. Tako sta pot lažje prenesla, je ocenila.
“Sestričnini otroci pa so že večji in grozno jih je bilo gledati, ko so se oglasile sirene. Začeli so se fizično tresti in nas, odrasle, priganjati, naj se skrijemo, saj da je vojna,” je pripovedovala in opisala tudi situacijo doma, ko so se sirene oglasile sredi noči in je morala starejša sestrica zbuditi bratca, da so se odpravili v klet.
Ravno otrokom namenjajo prostovoljci ob mejah veliko pozornosti. Ob šotoru Rdečega križa denimo prostovoljci z njimi rišejo in ustvarjajo ter s tem popazijo nanje, da se lahko mame nekoliko odpočijejo, naberejo potrebne informacije in se organizirajo za pot naprej. Otroci se razveselijo sladkarij, ki jih dostavijo prostovoljci, skavti, ki so beguncem delili toplo hrano, pa so posebej za otroke v cvrtnikih, ki so jih prinesli na mejo, cvrli krompirček.
Za mamice z najmlajšimi so v vseh taborih na voljo posebni ogrevani šotori s prostorom za previjanje in plenice. Pa tudi odeje, da lahko marsikdaj premražene in utrujene otroke zavijejo vanje. Če jo otrok potrebuje, jim nudijo tudi prvo pomoč.
Pogled na otroke je za prostovoljce, kot so pripovedovali, tudi najtežji. “Noben dan ni lahek, gledati stiske ni lahko,” je za STA priznal Roman Vučajnk iz društva Malteška pomoč Slovenija. “Pomagati reševati stiske sveta, od katerih je izguba domovine ena ključnih, je nas stvarnost. Tukaj so matere pravi heroji,” opiše svoje doživljanje član malteškega viteškega reda.
