Foto: Thinkstock
V celoti objavljamo anonimno pismo staršev:
Šestletni sin je po cepljenju proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) utrpel nevrološke okvare. Rojen popolnoma normalen je izrazito hitro napredoval v vseh vidikih. Razvojne mejnike je v prvih treh mesecih življenja dosegal izrazito zgodaj in je vrstnike prehitel za mesec ali dva. Prvi odmerek navedenega cepiva je prejel pri starosti treh mesecev. Imel je takojšnjo hudo reakcijo v obliki dolgotrajnega vreščečega joka, ki je trajal dobre tri ure in mu je sledila pretirana zaspanost, imel pa je tudi lokalno reakcijo v obliki hude zatrdline in povišano telesno temperaturo. Po tem odmerku je enkrat nenadoma navidezno brez razloga izgubil zavest (izguba zavesti je trajala več kot pol ure). Kljub hudi reakciji je zdravnica nadaljevala z naslednjimi odmerki, saj je starše prepričala, da reakcija ne pomeni nič posebnega. K. je tako prejel še tri odmerke enakega cepiva (pri 4., 6. in 18. mesecih), reakcije pa so starši po navodilih zdravnice blažili s krepkimi odmerki Panadona. Že po prvem odmerku sta starša opazila na sinu vedenjske spremembe, ki so se odražale v hudem patološkem strahu pred vsem neznanim (zvokom, osebami, predmeti), kar je pri tej starosti popolnoma nenormalno.
Stanje se mu je slabšalo, pridružilo pa se je še zaostajanje v motoričnem razvoju, ki je bilo toliko bolj dramatično zaradi prejšnjega izrazito hitrega razvoja. K. je pozno dosegal tipične razvojne mejnike – pozno je samostojno sedel, se dvigoval na noge, shodil, bil pa je tudi izrazito nespreten in nebogljen. Vsak naslednji odmerek cepiva je povzročil hujšo lokalno reakcijo, tako da je pri 4. odmerku cepivo povzročilo zatrdlino v velikosti manjše pesti odraslega in je K.-ju hudo otežilo gibanje. Zatrdlina je vztrajala nekaj tednov. Bolj zaskrbljujoč od omenjenih reakcij pa je bil K.-jev psihični razvoj. Patološki strah pred neznanim, predvsem pred vsakim socialnim stikom, je preraščal v hudo socialno odtujenost. K. je bil nesposoben navezovati normalne človeške stike, razen z osebami, ki jih je bil navajen (mati in obe stari materi). Odklanjal je celo očeta. Prve besede je spregovoril pri 21. mesecih, vendar je komuniciral le z omenjenimi osebami.
Izrazito burno je reagiral na vsako dotikanje, kar se je kazalo v intenzivnih histeričnih izbruhih. Najhujše odklanjanje socialnih stikov je K. kazal nasproti vrstnikom. Po drugi strani je K. kazal izrazito intelektualno inteligenco, zato sta starša kasneje ocenila, da ima nekatere tipične avtistične znake. Zaradi prizadetosti ga starša nista mučila z dodatnimi zdravniškimi pregledi in strokovnimi ocenami, ki so bili za K.-ja prave more, upala pa sta tudi, da bo to prerasel. Ker je bil nesposoben za vključevanje v organizirano varstvo, je ostal v domačem varstvu skoraj do petega leta. V tem času sta starša po temeljitem pregledu znanstvene medicinske literature ugotovila, da je imel sin tipično reakcijo na DTP cepivo in da je verjetno utrpel poškodbe postvakcinalnega encefalitisa (vnetje možganov). Ker je kazalo, da je njegovo avtistično stanje posledica okvarjenega imunskega sistema po encefalitisu, sta se odločila za intenzivno zdravljenje sinovega imunskega sistema. Na srečo z odličnimi uspehi, saj je K. v zadnjih dveh letih izrazito napredoval, se vključil v predšolsko šolanje in bo lahko normalno obiskoval osnovno šolo. K. še vedno ni popolnoma normalen otrok, starša pa upata, da se bo stanje še naprej izboljševalo. Na tem mestu bi omenili, da zdravnica, ki je K.-ja cepila, navedenih stranskih učinkov nikoli ni prijavila na Register stranskih pojavov po cepljenju, k čemur jo zavezujejo predpisi. Še več, starša sta po petih letih slučajno ugotovila (pri pregledu sinove zdravstvene kartoteke), da zdravnica o vseh teh pojavih ni napisala v kartoteko niti besede.
Vir: www.svood.org
