Foto: Thinkstock
Kakšne so zgodbe staršev, ki odklanjajo cepljenje? Kaj se jim je zgodilo in zakaj ne sprejmejo medicinske doktrine? So fanatiki, ki verjamejo v teorije zarote? So med njimi tudi medicinski strokovnjaki? V Sloveniji se je zgodila civilna družba, ki zahteva odpravo stare režimske zakonodaje o nalezljivih boleznih – odpravo obveznega cepljenja. Starši, ki ne želijo cepiti svojih otrok, so deležni pritiskov, žaljivk, groženj, soočajo se z represijo v upravnih postopkih in nekateri z denarnimi kaznimi.
Starši so stvari vzeli v svoje roke
Večina ljudi danes verjame trditvam medicinskih oblasti, da je cepljenje »največji dosežek moderne medicine«, da je »varno in učinkovito«, do so stranski učinki »blagi in nenevarni«, resnejši pa zelo redki, približno »en na milijon«, iz česar naj bi sklepali, da je sistem povsem domišljen, cepljenje pa morebiti nevarno le za imunsko najšibkejše, ki pa jih sistem prepozna in zavaruje. Naraščajoče število staršev po Evropi in zdaj tudi v Sloveniji tega ne verjame več in zbira o cepljenju širše in podrobnejše informacije, o katerih zdravniki najraje molčijo.
Mnogi starši to počno zato, ker so imeli njihovi otroci ali kdo od njihovih najbližjih po cepljenju posledice. Kakšne, kaj se jim je zgodilo? Zakaj so s cepljenjem povsem prenehali, čeprav so še malo prej verjeli v dobrobiti cepiv? Zakaj o tem invazivnem medicinskem posegu nočejo več niti slišati? Kako je mogoče, da ne verjamejo zdravnikom, ki so se dolgo izobraževali o občutljivih strokovnih temah? Zakaj so med starši, ki ne cepijo, medicinski strokovnjaki?
O svojih izkušnjah so spregovorili javno
So ti starši fanatiki, verujejo v teorije zarote, gre za psihomame in psiho-očete, kot se je nedavno spraševala mati na enem od znanih starševskih forumov? Želite pogledali skozi oči teh staršev? Svojih zgodb ne skrivajo, odkrito govorijo o razlogih, zakaj gredo tako daleč, zakaj so pripravljeni tvegati postopke pri inšpektorjih in na sodiščih, kaj se skriva v ozadju njihovih na prvi pogled precej osupljivih odločitev. Predstavljamo vam prvo v nizu zgodb, ki so jih starši zapisali na spletne strani medijev in na socialna omrežja. Imena in priimke (ki so bili sicer povsem razkriti in javno objavljeni), smo zakrili, razen prve črke imena. Zgodbe so zbrane, da bi razsvetlile, kaj se dogaja in zakaj, ter da bi v vročo slovensko javno razpravo o cepljenju otrok vnesle več strpnosti in medsebojnega razumevanja. Dopustimo, da ima vsak starš za svoje odločitve lahko svoje osebne razloge.
Pokopala sva otroka, čutiva se kriva
S.: Odločila sem se, da vam na vašo temo o cepljenju povem svojo izkušnjo. Čeprav je minilo že kar nekaj let, je to tema, ki me vrže s tira. Kot pridna državljana sva z možem peljala sina na cepljenje v prepričanju, da so tam strokovnjaki in vedo, kaj delajo. Po prvem cepljenju ni bilo nobenih zapletov. Torej greš in izpolniš svojo državljansko dolžnost tudi na drugo cepljenje. Sinček je bil star 6 mesecev, v poznih popoldanskih urah je bil cepljen, okoli druge ure zjutraj pa je izdihnil. Zakaj že? Zato ker sva ga sama peljala na to obvezno cepljenje! Kako mislite, da nama je bilo? Sama sebi sva ničkolikokrat rekla, da sva midva kriva. O življenju naprej ne bi razlagala. Naslednji šok je sledil, ko sva šla z možem v župnišče plačat sinčkov pogreb. Tam nama je župnik povedal, da obstajajo preiskave, ali otroka cepiti ali ne! Zakaj za vraga nama tega niso povedali spoštovani pediatri? To se po toliko letih še vedno sprašujem.
To še ni vse. Po rojstvu hčerke sva bila odločena, da je ne bo nihče cepil! In je tudi ni. Zahtevala sva preiskave, sva jih tudi izsilila, rezultat – defekt celične imunosti – po domače: nesme biti cepljena! Pediater na Vrazovem trgu je v tistem času marsikaj povedal, bil je starejši gospodpred upokojitvijo, torej je že veliko doživel. Povedal je tudi, da teh preiskav pač ne delajo, ker je zelo majhen odstotek umrljivosti, po navadi pa ljudje za te preiskave niti ne vedo! Vprašal naju je celo, kje sva za preiskave izvedela, na najin odgovor oz. pojasnilo pa ni imel besed. Mislim, da bi marsikdo spraskal skupaj zadnje cente za te preiskave, če bi le vedel zanje. Tako da gospodu iz Kranjske Gore, ki je na radiu izjavil, da smo starši morilci, če otrok ne cepimo, postavljam vprašanje: V katerem primeru sva morilca? V prvem, ko sva morala pokopati dojenčka, ali mogoče v drugem primeru, ko hči ni bila cepljena, je pa še vedno živa?
Vir: Spletna stran alternativno-zdravljenje.si
