Foto: Zed Nelson
Fotografije so tiste, na katerih za vedno ostane ujet trenutek v času. In kar je še lepše kot nekaj posnetkov iz otroška, ki se jih oklepamo skozi celo življenje, je kar cel časovni cikel družinskih fotografij.
Pomembna je telesna govorica in mimika obraza na teh fotografijah
Vse se je začelo leta 1991, ko je fotograf Zed Nelson posnel črno-bel portret svojega prijatelja in njegove noseče žene. Stvar se je kasneje razvila v čudovito serijo fotografij z naslovom “Družina”, ki je dokumentirala, kako se je kar dve desetletji razvijala ta družina. Par se srečno stara skupaj, njun sin je zrasel v moža.
Družina se je z Nelsonom dobila enkrat letno, da so posneli enak portret, v enakih svetlobnih pogojih. Resen, zadržan stil fotografije je namenoma tak. Kot pojasni fotograf, “na fotografiji ni nikakršnih faktorjev, ki bi odvrnili pozornost, le čudež rasti in sprememb, ki pridejo s časom in staranjem”. Tovrstni projekti nas pritegnejo, ker se ukvarjajo z nečem, s čimer smo številni obsedeni. Z umrljivostjo. Kar je fotografa na teh fotografijah zanimalo, je tudi telesna govorica med fantom in njegovimi starši. “Najprej se je fant držal bližje mami, potem je postal samostojen, sčasoma pa se izjemno poveže in celo posnema svojega očeta.” Tukaj ne gre za fotografovo postavitev, ampak cikle v procesu staranja, ki se nam jasno kažejo na fotografijah.
Poglej si te čudovite družinske fotografije, še posebno pa bodi pozorna na obrazno mimiko in govorico telesa skozi leta.
1991
1992
1993
1994
1995
1996
1997
1998
1999
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
