“Kako izveš kakšne sposobnosti imaš? Tako, da ti jih našteje tvoja tašča.”
Oba, tast in tašča, sta skoraj hroma, oba sta obležala vsak v svoji bolnici. Kot vzoren sin in snaha sva poskrbela za njihovo varnost in jima uredila nadaljnje bivanje v kvalitetnem domu za starejše. V dom je najprej prišel tast in se je v nekaj dneh privadil, saj je imel okoli sebe zelo prijetne mlade sestre in to mu je godilo. Toda prišla je tudi tašča, ki je začela zganjati same scene in žaliti vse okrog sebe. Vse bi se dalo urediti, če je ne bi še bolj podžigali ostali sorodniki, ki vidijo samo denar in nepremičnine. Skregali so se že z vsemi bolnicami in tudi v domu za starejše osebe. Veliko bolje se spoznajo na nego in medicino kot vsi zdravniki, in to je pripeljalo do tega, da so ostareli in nemočni osebi prepričali, da sta odšla živet v neko podrtijo, brez ogrevanja in urejenih prostorov k sorodnikom.
Takih primerov je nešteto in skoraj v vsaki družini pride do trenja. Zakaj? Zato, ker se tukaj odvija merjenje moči, potrebe po dokazovanju in hranjenju ega. Vedno so v ozadju osebe, ki niso dosegle v življenju nič in jih preživljajo drugi, ali pa se ukvarjajo z nečednimi posli- prevarami.
Obnemogle osebe so dober poligon za izkoriščanje in verjamejo le tisto, kar želijo slišati, lažne obljube. Slišijo le laskanje in prepričevanje, kako jim nekateri želimo škodovati in kakšne hudobne namene imamo. To se je zgodilo tudi meni, obtoževali so me celo, da sem čarovnica in vedeževalka. Zakaj me je moja tašča tako obtožila? Zato, ker so ji drugi to govorili, in, ker je svojo nemoč in jezo spremenila v kruto obtoževanje. Zelo sem bila presenečena in prizadeta, saj sem bila celo obtožena, da sem ji v bolnici pod vzglavnik dala njeno blato, da sem ji poslala duhovnike, da sem se smejala, ko je padla, in jo zmerjala z alkoholikom itd…Vem, da je to njeno trenutno bolezensko stanje, toda hvala bogu, da se je to zgodilo sedaj in ne čez nekaj časa, ko bi jo mogoče sprejela k sebi.
Vem, da je biti nemočen pri zdravi zavesti huda stvar. Oseba se težko sprijazni, da ne more več samostojno živeti, grozi s samomorom. Toda zakaj je potrebno biti hudoben in žaljiv?
Moje delo je, da jo sprejmem takšno kot je, ji odpustim in grem svojo pot. Nikogar ne moremo prepričati, če jim govorimo kakšno je realno stanje. Strah jih je namreč resnice, da imamo vsi mi rok trajanja, tako kot vsaka stvar na tej zemlji, in da se vse hudobije v trenutku izničijo.
AVTORICA ČLANKA: Edita Tomič – Grafologinja in praktik Theta Healinga