Tako je Aleks opisal samega sebe, ko je moral za nalogo napisati nekaj o sebi. Ni zapisal, da je fantič z bujno domišljijo in velik ljubitelj pravljic, izpod čigar peresa prihajajo čudovite pravljice, ampak je ostal skromen fantič, katerega talent je bil skrit nekje v ozadju.
Velikokrat je Aleks po pouku odhitel v gozd, da bi vadil petje in spoznaval svoje glasovne sposobnosti, vendar pa nikoli ni imel sreče, da bi šel v glasbeno šolo, ker starši niso želeli, da bi fant pel, ter da bi bil občudovan s strani okolice.
Nekega dne so se Aleks in njegovi sošolci odpravil na tri dnevni izlet. Ker zvečer niso vedeli, kaj bi počeli, so se odločili, da bodo pripravili Pokaži kaj znaš. Nekateri so se predstavili s plakati, drugi so peli pesmice, spet tretji pa so kaj zaigrali. Aleks se je odločil, da se bo predstavil s svojo lastno zgodbico, ki jo je naslovil Čarobna piščal, šla pa je takole:
»Nekega dne je živel majhen fantič z lepimi očmi ter nagajivim nasmeškom. Bil je velik romantik, ki je znal deklici ukrasti poljub, ji zapeti pesmico ali pa ji utrgati rožico sredi travnika. Znal je nasmejati starejše ljudi in otroke, a staršev nikoli, kajti bili so zelo strogi in resni ljudje. Zaradi tega je bil Aleks, tako je bilo namreč dečku ime, žalosten in se je zatekal v svoj svet, svet glasbe.
Nekega jutra se je Aleks, tako kot vsako, odpravil v šolo. A tokrat ni bilo tako kot vedno – Aleks je namreč nestrpno čakal konec pouka, ko bo odhitel do agencije, kjer zbirajo prijave za petje. Ves nestrpen in z iskricami sreče v očeh je odhitel do agencije, a na njegovo veliko žalost so bili tam tudi njegovi sošolci, ki so se mu posmehovali ter mu govorili, da najraje pozabi na petje, saj nima posluha. Aleksa je to potrlo in jokavo je odhitel v gozd, kjer se je v tišini in v objemu dreves skušal pomiriti in pozabiti na neljub dogodek.
Ko je tako sedel na štoru podrtega drevesa, je pred seboj zagledal piščal. Preveč je bil radoveden, da bi jo zgolj opazoval, zato jo je prijel v roke ter jo pospravil v torbo. Ko je prišel domov, se je odločil, da o neljubem dogodku ne bo govoril s starši, saj ga pri petju tako ali tako ne podpirajo, pa tudi o svoji najdbi v gozdu se je odločil molčati. Počasi se je bližal večer in Aleks se je odpravljal spat. Na skrivaj in zelo hitro je segel v torbo, izvlekel iz nje piščal ter si zaželel, da bi bil velik fant, ki bi lahko vsem ljudem tega sveta pokazal, kako rad ima glasbo.
Naslednje jutro se je Aleks počutil zelo čudno. Pogledal se je v ogledalo in v njem uzrl fanta najstniških let. Ni bil več mali Aleks, ki je imel osem let, ampak velik fant, ki naj bi končeval osnovno šolo. Ker je vedel, da ga starši čakajo, da ga odpeljejo v šolo, se je hotel hitro obleči, a kaj, ko mu je bilo vse premajhno. Odhitel je v očetovo sobo in prebrskal njegove obleke. Oblekel se je, pograbil torbo in splezal skozi okno, kajti staršem se ni upal prikazati, ker tako ali tako ne bi verjeli, da je to v resnici mali Aleks. Odpravil se je na avtobus in se odpeljal do šole.
Ko je prišel v učilnico, ga je učiteljica debelo pogledala ter mu dejala, da se je zmotil, saj ne spada v to učilnico. Aleks se je odločil, da bo učiteljici in sošolcem razodel svojo zgodbo o čarobni piščali,vendar pa so se mu le nasmihali in mu prijazno dejali, da naj zapusti učilnico, ker nimajo časa za takšne neumnosti.
Odpravil se je domov, kjer sta bila zaskrbljena oče in mama, a ker ga nista prepoznala, sta ga spodila. Aleks ni vedel, kam bi odšel, zato je taval po ulici in premišljeval, le kam naj gre. Odločil se je, da odide do svoje najboljše prijateljice, a kaj ko mu tudi ta ni verjela.
Ker Aleks sedaj resnično ni vedel, kaj naj stori, je odšel do agencije in se prijavil na avdicijo za pevca. Ob prijavi je moral zapeti poljubno pesem, da so člani komisije lahko presodili, ali je njegov glas primeren. S svojim petjem je komisijo popolnoma navdušil in očaral, a manj navdušena je bila medtem njegova prijateljica Tara, ki ga je obupno iskala po celem mestu, a ga ni našla. Nihče ni vedel o malem Aleksu nič.
Od sedaj naprej je Aleks vse dneve preživljal na vajah solopetja z učiteljico Anjo, kjer je nekega dne srečal svojega sorodnika Nika, s katerim se nista najbolje razumela. Nik se je, tako kot Aleks, prijavil na avdicijo za pevca in si je pri Anji izpopolnjeval glas. Barva njunega glasu je bila zelo podobna, a razlika med njima je bila očitna; Aleks je namreč bil še odličen skladatelj in tekstopisec.
Prišel je dan polfinalnega nastopa, za katerega je Aleks napisal pesem z naslovom Bil sem majhen. Pesem je odražala Aleksovo domotožje, ljubezen do staršev, prijateljev in sošolcev. S svojim nastopom je Aleks navdušil vse zbrane v dvorani in pred malimi ekrani ter se uvrstil med finaliste.
Priprave na finalni nastop so Aleksu povzročale kar nekaj težav, saj ni vedel, s katero pesmijo naj se predstavi, zato se je odločil, da bo poskušal najti navdih v gozdu, kamor je zahajal kot mali Aleks in kjer je našel čarobno piščal. Ko je užival v lepotah gozda in v petju ptic, je pred seboj zagledal pero, na katerem je pisalo: »Svet se vrti okoli tebe«. Odločil se je, da bo to naslov pesmi, s katero se bo predstavil na finalnem nastopu. Ko je že hotel oditi, je pred seboj zagledal Taro, ki je v velikem Aleksu prepoznala svojega prijatelja, malega Aleksa. Vse nadaljne dneve sta Aleks in Tara preživela skupaj, se veselila, igrala skrivalnice in se zabavala. V Aleksa se je ponovno vrnila otroška razigranost in energija, s tem pa tudi navdih za pesem Svet se vrti okoli tebe, za katero se je Aleks odločil, da jo bo zapel v duetu s Taro. Aleks in Tara sta svoj finalni nastop izpeljala odlično, očarala publiko in premagala Nika, čigar pesem ni bila občinstvu všeč, saj je govorila o propadu sveta.
Prijateljstvo med Aleksom in Taro je bilo nekaj najmočnejšega, kar ju je povezovalo, čeprav je njegovo srce iz dneva v dan bolj bilo za Anjo, učiteljico solo petja. Tudi Anja ni bila do njega ravnodušna, tako da sta kmalu postala par in uživala v svoji sreči, ki ju je skoraj tako premamila, da je Aleks pozabil na petje in nadaljnja tekmovanja, ki so se nezadržno približevala. Iz ljubezenskega sna ga je tako nekega dne predramilo obvestilo, v katerem so ga prireditelji tekmovanja Najlepši glas dežele obveščali, da bo tekmovanje potekalo prej, kot je bilo načrtovano. Aleksa je obvestilo zaskrbelo, saj še ni imel dokončane pesmi, kmalu pa je tudi ugotovil, da je njegova sotekmovalka Tara, na katero je v zadnjem času, ko je bil z Anjo, kar malo pozabil. Tara naj bi se na že omenjenem tekmovanju predstavila z avtorsko pesmijo Nekoč sva bila, Aleks pa s pesmijo Ljubezen ne umre, ki opeva ljubezen mladega fanta do dveh deklet, in sicer do prijateljice in do dekleta.
Večer pred tekmovanjem je bil Aleks zelo nemiren. Spominjal se je namreč časa, ko je bil še majhen Aleks in zatožilo se mu je po tistih brezskrbnih dneh. V svoji zatopljenosti je pozabil, da ima pod vzglavnikom čudežno piščal. Naslednjega jutra je Aleksa čakalo presenečenje. Njegove misli so postale resničnost in on ponovno mali Aleks, ki ni mogel verjeti svojim očem. Namesto devetnajstletnega fanta je v ogledalu uzrl osemletnega fantiča, ki ni vedel, kaj naj sedaj stori. Kljub vsemu se je odločil, da bo šel na tekmovanje in skušal navzočim dopovedati, kaj se je pripetilo. Ker so prireditelji tekmovanja pričakovali odraslega fanta, so Aleksa gladko zavrnili in se mu posmehovali, zmagovalka pa je postala Tara, ki ji ni bilo jasno, kaj se je pravzaprav ponovno zgodilo z Aleksom.
Zaradi vsega razočaranja, ki ga je doživel, se je Aleks odločil, da je napočil čas, da odide domov k staršem, kjer pa je ponovno, kar je bilo pričakovati, naletel na začudenje in posmehovanje njegovi zgodbi. A kljub vsemu sta mu oče in mama prisluhnila ter se odločila, da ga bosta podprla na njegovi poti. Vpisala sta ga v glasbeno šolo, kjer je Aleks neizmerno užival in kmalu spoznal dekle po imenu Ana.
Ta Ana ga je spominjala na njegovo veliko Ano, zato je bil rad v njeni družbi. Poleg Ane je Aleks v glasbeni šoli spoznal tudi malega Nika in Taro, tako da je mislil, da živi v sanjah, saj se mu je vse to dogajalo že takrat, ko je bil velik Aleks. Skupaj z Ano in Taro se je Aleks odločil, da še enkrat preizkusi srečo in prijavili so se na pevsko tekmovanje. Pometli so s konkurenco, navdušili zbrano občinstvo in zmagali. Žirija je bila navdušena nad vsemi, a najbolj nad Aleksom, zato so ga prosili, če jim lahko še sam nekaj zapoje. Zapel je. Njegov glas je ponesel zbrane v sanje in jih popeljal v svet čudovite glasbe, za katerega je živel Aleks. Po nastopu je bila žirija enotna –zmagovalec in dobitnik šolanja v New Yorku je postal Aleks.
Še istega dne je mali Aleks spakiral vse potrebno in seposlovil od Tare in Ane, ki sta za njim jokali kakor dež. Seveda sta bili veseli, da mu je uspelo, a hkrati tudi žalostni, kajti odhajal je njun dober prijatelj. Aleks se je poslovil tudi od mame in očeta, ki sta mu zaupala in verjela vanj, saj je bil v resnici star šestnajst let in ne osem, kot je izgledal zaradi čudežne piščali.
Ko je Aleks prišel v New York, se je pridružil skupini LaMisterix, ki so jo sestavljali odrasli glasbeniki. Nad njegovim videzom seveda niso bili navdušeni in ker so potrebovali dan za razmislek, kaj naj storijo z malim Aleksom, so mu dali prost dan. Aleks se je nekoliko razočaran potepal po trgovinah in ni vedel, kaj naj počne, ko je nenadoma uzrl plakat, ki je vabil v zabaviščni park.
Odločil se je, da ga obišče. V zabaviščnem parku je neizmerno užival, posebno njegovo pozornost pa je pritegnila igra z žogami, pri kateri je moral v določenem času napolniti košaro. Odrezal se je odlično in za nagrado dobil piščal, ki je bila popolnoma takšna, kot je bila tista, ki jo je našel v gozdu. Hitro je s piščaljo v roki odhitel v hotel in legel v posteljo. Zaželel si je, da bi postal velik fant in piščal položil pod vzglavnik.
Naslednjega dne, ko se je prebudil, ni mogel verjeti svojim očem. Ponovno je bil velik Aleks in svet nedosegljivega je bil sedaj dosegljiv. Odprla so se mu številna vrata opernih hiš širom po svetu in postal je svetovno znani pevec. Poleg cvetoče kariere pa je bil Aleks srečen tudi zasebno. Z Ano, ki jo je nekega dne srečal čisto po naključju v New Yorku, si je ustvarildružino, čarobno piščal, ki mu je prinesla toliko dobrega in slabega, pa je odnesel v gozd, kjer bo čakala na novega junaka skritih želja,« je svojo pripoved zaključil deček Aleks in s tem polepšal večer zbranim sošolcem na izletu.
Več zgodbic in več o sami avtorici najdete na njeni spletni strani https://leninezgodbe.wordpress.com/ ali na facebook strani https://www.facebook.com/leninez?fref=ts
