Mag. Uroš Plantan
Mag. Uroš Plantan, diplomirani kvantni fizik, magister mednarodne ekonomije in predsednik Društva hipnoterapevtov Slovenije, je tiste vrste človek, ki ga ne moreš pozabiti. Pa ne (le) zato, ker je na svojih prepolnih predavanjih sposoben v nekaj minutah hipnotizirati vse prisotne, temveč, ker te spomni, kako živimo mimo svojega življenja, ker ti pokaže, kako odvisni smo od strahov, ki se jih ne zavedamo, ker se zaradi njegovih besed zamisliš nad svojim življenjem, svojimi ovirami, svojimi željami. Najbolj fascinantno pa je, ko ti s pretresljivimi primeri in znanstveno dokazanimi dejstvi ponazori, kako bi lahko vsak izmed nas takoj zdaj začel živeti lepše in pestrejše. Besede, ki jih zagotovo ne boste pozabili.
Ženska.si: Ali dandanes sploh znamo živeti?
mag. Uroš Plantan: Na to vprašanje ne vem odgovora, saj najprej rabiva opredelitev kaj pomeni živeti. Vsak si lahko na to odgovori le sam. Pri tem predlagam uporabo enostavnega merila: Ali smo ali nismo zadovoljni? Smo v ravnovesju, torej brez bolečin, misli, čustev in občutkov, ki jih ne maramo. Če je tako, je življenje vse lepše. Drugače je smiselno razmisliti, opazovati in spremeniti, kar nam ni všeč, vse, kar nam povzroča trpljenje.
Ženska.si:Sami trdite, da pravzaprav nikoli ne živimo za ta trenutek in ta trenutek? Nam lahko to ponazorite s primerom?
Res je, ugotovljeno je bilo, da je velika večina, nad 70 odstotkov, naših misli negativnih. Misli, ki nam povzročajo trpljenje, ki jih ne rabimo in ne maramo. Misli se večinoma sprehajajo po preteklosti ali prihodnosti in se jim, ker jih ne opazimo, prepustimo. Pozornost le redko usmerimo v čas in kraj, v katerem smo. Le nekaj odstotkov časa življenja se zavedamo sebe tukaj in zdaj. Le nekaj odstotkov! Kaj pa preostali čas, se vprašajmo! Takrat, ko se ne zavedamo sebe, nas vodi podzavest. S tem, kar je tam zapisano, z drugim nas ne more. In zdaj se vprašajmo, od kod je prišla vsebina teh nezavednih zapisov, ki nas vodijo večino časa življenja!
Poglejmo torej od kod in kako nastane podoba realnosti. Gledamo isto, vendar vidimo drugače. Kaj je realnost? Moja realnost je v meni in nikjer drugje. Življenje in svet zaznavamo vsak, na svoj način. Gledam. Vidim. Kaj in kako? Je mogoče, da modro svetlobo vidim rdeče? Je. Zato, ker ne vidimo sveta, vidimo njegov model, ki ga izdelajo naši možgani. Nenehno ga popravljajo, preizkušajo in predvidevajo. Zato nam je tako zanimivo, ko se zgodi kaj presenetljivega. Tako nastaja naša realnost. Pomislite kako je mogoče, da utripamo z vekami večkrat na minuto, a slika nikoli ne izgine!
Naše srce in um vzdržujeta v telesu informacijsko mrežo, povezujeta in upravljata vse sisteme in organe v intelegentno dirigirano simfonijo življenja. Sistem deluje s povratnimi zankami. Tako se pripravlja in popravlja. Če pride do motenj in napak v delovanju, pa ni dovolj časa (tudi premalo spanja), energije in informacij, se napake lahko začnejo spreminjati v duševne ali telesne bolezni.
ROJSTVO
Ko je otrok spočet, novo bitje tega planeta že zaznava vse, kar občuti in doživlja njegova mama. Od okolja je odvisno, kateri gen se bo bolj izrazil v razvoju tega bitja. Mamica je za otroka, ki raste v njenem trebuhu, njegovo okolje.
A pojdimo od začetka. Današnja znanost je jasno pokazala, da določata naše lastnosti dva mehanizma. Prvi je genski zapis in drugi okolje. Večinoma mislimo, da takrat, ko bodoča, ponosna starša, s starodavnim obredom narave za nadaljevanje vrste, ustvarita začetek novega bitja, naredita tako rekoč vse. Zdaj to bitje rabi le primerno hrano in toploto. Vse je že določeno. To je podedovano, so menili nekoč. V resnici je popolnoma drugače!
GENSKI INŽENIRING ENO LETO PRED ROJSTVOM
Starša imata ključno vlogo pri razvoju telesnih in umskih lastnosti porajajočega se bitja. Okolje določa, kateri geni se bodo izrazili in kakšen bo razvoj tega bitja. Starša sta dejansko v vlogi genskih inženirjev. In to že pred spočetjem. V zaključni fazi dozorevanja jajčeca in semenčice, se vtisne zapis o tem, kateri geni se bodo izrazili in določili lastnosti tega bitja. V tem času je zato zelo pomembno, razpoloženje in doživljanje bodočih staršev. Ali sta v tistem času roditelja srečna, vesela, žalostna, ali morda jezna, je za plod, pomembna razlika. Ko spočeto bitje raste v mamici, celoten čas zaznava in se odziva, na vsak njen občutek, vsako misel, vsako aktivnost. Seveda podoživlja tudi njene travme.
Plod za zdrav razvoj rabi varnost in ljubezen. Zaželenost. Ko mamica govori, čudovito bitjece, ki raste v njej, premika glavo, kot bi želelo slišati vsako njeno besedo. Povsem blizu je materino srce, polno ljubezni. Srce, ki je prijetno blizu celih devet mesecev. Varnost zagotavlja mamina ljubezen, ki v njun odnos ne dovoli neljubečim vplivom, kot so kofein, nikotin, hud telesni napor, pomirjevala, …
Biokemični pogovor srečne mamice in njenega ploda ne vsebuje sporočil o nobenem nezavednem odporu do skorajšnjega novorojenčka. Ne, njun odnos je zavit v umirjenost, nenehen tih pogovor, za katerega oba vesta, da ju bo spremljal še dolgo.
Naslednji izjemno pomemben čas je rojstvo. Do tega trenutka se mati in otrok pripravita na prihod na svet, na vidno srečanje. To je prvi izjemno zahteven preskus. Izid, katerega potek bo pomembno vplival, na celotno življenje tega bitja. Prihod na svet, je za oba, izjemno zahtevno in pomembno dejanje. Za mlado bitje mnogo bolj. Prihaja na svet, v povsem novo, popolnoma drugačno okolje. Do sedaj je bilo vse tako prijetno blizu. Toplota, ritem ljubečega srca, hrana, varnost. Poslej pa bo pomanjkanje česarkoli, moral dojenček zahtevati na edini možni način. Z glasom. Skorajšnji novorojenček čaka na biokemični, nezavedni, tihi klic: “pripraviva se!”. Najprej se pripravi mamica. Umirjena, varna, ljubljena, ve, globoko v sebi točno ve, kdaj bo. Svečani dogodek, ki ju bo povezal za vse življenje. A vedenju o vsem tem, je primešan tudi strah. Vendar ga mati lahko odrine iz svoje globine.
Razsvetljena mamica se zaveda, da kemični izklop njene bolečine trajno vpliva na razvoj bitja, s katerim se je vsak dan pogovarjala kar celih devet mesecev. Pomirjevalo resda umiri mamico, a ustavi tudi žar energije bitju, ki sedaj potrebuje vso razpoložljivo energijo. Mora priti na svet. Če se le da, materi pred takšnim, tako zahtevnim dejanjem, ne dajemo pomirjeval in je ne motimo, je ne vznemirjamo ali priganjamo na noben način.
NEVIDNA GLASBA NAŠEGA ŽIVLJENJA
Ti in kasnejši občutki so glasba našega življenja, po kateri nezavedno plešemo vse življenje. Vrtela se bo v neskončnost. Ne da bi se zavedali. Vse do trenutka, ko postane bolečina, ki živi in raste v človeku prevelika in se začne spreminjati v bolezen.
Tudi po rojstvu starša z oblikovanjem okolja zagotavljata svojemu otroku primerne dražljaje, ki usmerjajo gene v zdrav razvoj, za bogate povezave med nevroni v možganih. Če je mamica otroku med nosečnostjo pela ali mu predvajala glasbo, bo otrok to po rojstvu prepoznal in se odzval nanjo.
LJUBEZEN JE DOTIK
V prejšnjem desetletju je znanost našla odgovor na vprašanje, ali dotik lahko zdravi. Novejše znanstvene raziskave potrjujejo, da zaradi pomanjkanja ljubezni v najbolj zgodnjem obdobju življenja, v možganih zraste manj ključnih celic, s katerimi mislimo, se osredotočamo in povezujemo s svojimi občutki. Brez te povezave, ne moremo dovolj dobro nadzorovati svojega vedenja in telesnih sprememb, ki zrastejo iz teh občutkov. Dojenček rabi varnost, ki mu jo da ljubezen staršev. Nujno rabi dotik. Prvi čut, ki se razvije po štirih tednih nosečnosti, je dotik! Takrat in potem vse življenje, nam dotik in topel objem sporoča ljubezen, prijetno in potrebno okolje za rast. Dotik je izraz ljubezni, zato besede o ljubezni ne zadoščajo. Vedno potrebujemo dotik, prelepo sled rok v našem srcu. Dojenček brez dotikov se precej slabše razvija kot otroci, ki se jih starši veliko dotikajo.
Trenutkov srečanj z medsebojnimi dotiki ne pozabimo. Čeprav jih ni v dnevnih mislih, občutkih. Globoko v notranjem vesolju so doma. A tudi pomanjkanja dotikov, ne pozabimo! Ta glasba ni prijetna. In telo vedno govori resnico. »Tu sem in rad te imam, mamica moja. Tudi ti me imaš neskončno rada!” To je začetek novega življenja. V trenutku prihoda na svet, mora mlado bitje občutiti, da je ljubljeno. Mamica in ponosni oče to sporočita tako, da to pokažeta in povesta. Slišati mora njun glas. Čutiti mora njen dotik. Stik s srcem, ki ga pozna. Mlado bitjece mora občutiti svojo mamico. Dotik kože tam, kjer je njeno srce. Srci morata tudi zunaj ostati blizu. Ko vem, da ima moj otrok vse, ljubezen, varnost, mene, naju, ne more imeti težav in krčev, ki ob prestrašeni, zmedeni materi in pomanjkanju topline lahko trajajo tedne, celo mesece.
HIPNOTIČNO UČENJE
Prva leta po rojstvu so čas intenzivnega učenja. V tem času se je otrok sposoben naučiti in si zapomniti izjemne količine podatkov. Raziskovanje, kako osvoji otrok to sposobnost učenja, je pripeljalo do odkritja, da smo do drugega leta starosti, v prevladujočem delta stanju in nato še do šestega leta, v theta stanju (delovanje možganov, merjeno z EEG). To je globoko hipnotično stanje. Takrat torej pazljivo in pozorno otrok opazuje okolje, starše, sestre, brate, .. , ko otroku predajajo svojo modrost in znanje neposredno v podzavest. Osnovni odzivi otrokovih učiteljic in učiteljev, vedenje in prepričanja, se spremenijo v trajne zapise v naši podzavesti. V »programe«. Otrok vse nekritično sprejme. Vsa ta znanja in izkušnje gradijo človekovo samopodobo.
Neprimerno vedenje odraslih, odzivi na šoke, grozljive nevarnosti (preselitev, menjava službe, izguba premoženja, izguba ljubezni), vse vpliva na odraščajoče bitje! Tega se starejši večinoma ne zavedamo in otrokom namesto spodbude vsiljujemo neprestan strah. Dobronamerna opozorila: “pazi, urezal se boš, pazi, da ne padeš, ne hodi sem, padel boš!”, prepovedi učenja, “ne, ne dam, spet boš polila, ti bom jaz zapela srajco, ti ne znaš”, zanikanja občutkov in čustvovanja, “saj nič ne boli!, ne cmeri se, saj nisi punca”, in poniževanja, »ti si ničla, iz tebe nikoli ne bo nič!«, se »zapišejo« v otrokov spomin. Ti »programi« ostanejo v podzavesti kot dejstvo in določajo človeku celotno življenje.
Spremenimo se lahko le, če se svojih »programov« začnemo zavedati in jih začnemo spreminjati.
V drugem desetletju življenja se začno močno spreminjati nevronske mreže v možganih (povezave med nevroni). Pride obdobje pubertete, ki ga nekaterim zaznamuje tudi izgubljanje občutka varnosti. Otrok stopa na samostojno pot. Takrat rabi odraščajoči oporo, razumevanje in še vedno močno in jasno izraženo ljubezen, ko je otroku dovoljeno, učiti se tudi na lastnih napakah!
In zdaj nas vodijo ta vsebina, izkušnje, odzivanja v času najzgodnejšega učenja. Če se tega ne zavemo, kar je lahko, kot smo že povedali, večino časa.
Ženska.si: Zakaj toliko stvari, ki si jih želimo, nikoli ne uresničimo?
mag. Uroš Plantan: Zato, ker nas zaustavi naša podzavest. Usmerjajo nas občutki. Tule imam dober občutek, tule mi nekaj, čeprav ne vem točno kaj, nekaj v meni pravi, da ni v redu. In grem stran.
Podzavest nas usmerja in tako je seveda prav, saj nas varuje, z mislimi, čustvi in s tem, kar kot posledico čutimo v telesu, z občutki. To so lahko tudi bolečine, napetosti, … ali to, čemur rečemo intuicija.
Kadar gre za spor podzavest, zavest, recimo zavestna želja, načrt, obljuba, vedno zmaga podzavest. Poglejmo primer: če o čem čutimo, mislimo, da ni etično, potem bo naša podzavest naredila vse, da tja nikoli ne pridemo. Če pa pridemo, nas bo usmerjala tako, da bomo kmalu spet drugje, v drugačnem stanju. Recimo, da je po naših etičnih standardih, ki smo jih pridobili v otroštvu, temu kasneje rečemo tudi prepričanja, nadpovprečno premoženje neetično, umazano, rezultat slabih dejanj, potem tja ne moremo priti. Lahko nas povabijo v odlično službo. Kmalu se bomo, ker ne bomo vajeni takšnega okolja, nezavedno začeli usmerjati navzdol. Morda začnemo zamujati zjutraj, začnemo delati in ponavljati neverjetne, res začetniške napake, zbolimo, karkoli, samo, da se izkažemo za nesposobne.
Poglejmo vase! Morda se zavemo, da svoje življenje živimo po negativnih navodilih, ki se jih sploh ne zavedamo. Dovolimo, da nas vodijo naše misli, čustva in občutki, še več, dovolimo, da te naše misli, čustva in občutki določajo temni, negativni miselni sunki nezavednega uma. Če to še naprej dovoljujemo, življenje zanesljivo vodimo k vse hujšemu trpljenju. Karkoli rani in povzroči trpljenje, je sovražno. Najhujši sovražnik je lahko del nas. Če pogledam kaj je znotraj mene, je to moja rešitev. Če ne pogledam kaj je znotraj, potem je to moje uničenje, pravi starodavna modrost. Zato tokrat pojdimo pogledat kaj je znotraj nas.
Pred nastopom razmišljam: «Spet se bom osmešila. Povedala bom neumno in vsi se bodo smejali meni in mojim trapastim idejam. Pa kdo sploh želi poslušati neumnosti, ki jih govorim?« Pred večerjo, na katero me je povabil, razmišljam: «Le zakaj bi mu bila všeč? Najboljše je, da si zamislim kaj zelo zanimivega, sicer me nikdar ne bo več poklical.« Pri pisanju prijave na oglas razmišljam: »Premlad sem in nimam nobenih izkušenj na tem področju. Čemu naj sploh pišem in pošljem prijavo, saj nikoli ne bom dobil takšne službe.« Pred pisanjem testa v šoli razmišljam: »Res sem bedak in ničesar ne naredim kot je treba. Nič ne bo iz mene in rezultat bo popolna katastrofa.«
Imamo kdaj takšne ali podobne misli? Čemu pred nastopom razmišljamo na tak način in si na ta način le povečujemo napetost in nemir v sebi? Čemu še pred pisanjem prijave na oglas razmišljamo tako obupano? Čemu vsi ti in mnogi drugi vidijo svet v tako slabi luči in si napovedujejo prihodnost na način, ki ima škodljiv učinek na občutke in vedenje.
Negativne misli močno vplivajo na naša dejanja in način življenja, ki ga živimo. Govornica je govorila nejasno in zatikajoče, mladi mož ni mogel dobiti službe, saj ni poslal prijave. Takšne misli, samokritika, so le napis na veliki, nevidni gori jeze do sebe. Na gori, ki vsebuje uničevalne misli, negativna prepričanja in poglede, ki nadzirajo naša dejanja, slabšajo rezultate v šoli ali na delu, povzročajo slabše partnerske in družinske odnose in povzročajo, da se večino časa počutimo slabo in nezadovoljno. Prepoznamo kaj od tega tudi v sebi?
Ženska.si: Kako velika ovira so pri tem, da ne živimo, naši strahovi? Ali pa je kriv le prenatrpan način življenja?
mag. Uroš Plantan: Spreminjanje, spremembe, ki jih morda celo želimo narediti in razmišljamo o njih, prepreči najmočnejše čustvo, to je strah. Naš um je nenehno na preži, nenehno spremlja okolico. Sluh, na primer, vedno deluje. Vedno slišimo, tudi v kemični komi, narkozi. Vse zvoke, ko smo v narkozi med kirurško operacijo, slišimo, se na njih čustveni pomen (za nas) odzivamo in se jih zapomnimo. Kasneje, to je danes, jih v hipnozi lahko ponovno podoživimo. V naravni komi smo, ko spimo mirno in globoko, ko gremo v delta stanje (možganski električni valovi od 0,5 do 4 Hz). V tem času se obseg rastnega hormona, ki obnavlja življenje v nas, poveča tudi do 14 krat. V to stanje, v globoko hipnozo gremo lahko tudi zdaj, ko se odločimo za to. Ko gremo v globoko hipnozo.
Predniki, ki so nam predali svoje gene, so bili sesalci, ki so preživeli v takratnem nevarnem okolju. Bili so nenehno na preži, saj je trenutek nepazljivosti lahko bil zadnji. To imamo zdaj v sebi, pozornost in, ja, strah. Če ga ne prepoznamo, mu samo sledimo in se ne upamo spremeniti. Tudi takrat, ko je hudo, ko močno trpimo, vztrajamo na isti poti, ki nas je pripeljala do tega stanja. Kr nas je strah spremembe, tudi če gre na boljše, nas je strah. Res, zdaj trpimo, toda ne vemo kako bo potem. Ne zaupamo si in zato tako težko zaupamo drugemu. Ne verjamemo, da nam (kdo) želi dobro. Zato smo navkljub močni želji po stikih z drugimi, od jih oddaljeni.
Zdaj, v sedanjosti, smo, tako se zdi, vse bolj povezani z drugimi. Tehnika in tehnologija sedanjosti omogoča, da premoščamo planetarne oddaljenosti in vzpostavimo stik. Toda, to je dejstvo, s tem smo vedno bolj oddaljeni od sebe. Če imamo telefon, potem del (pod)zavesti nenehno čaka na klic ali sporočilo. S tem trošimo del svojih zmogljivosti in življenjske energije. Ustvarjamo si nemir, Namesto pozornosti in čutenja sebe, je pozornost zunaj, na eni škatlici, ki postaja osrednja točka pozornosti in zavedanja. Sčasoma, predvsem mladi generaciji, misli začno tako divjajo, da jih ne morejo več ustaviti. Ne morejo zaspati in nenehno hlastajo po motilcih zavesti kot so računalnik, TV, bučna glasba, računalniške igrice. Ne morejo se več ustaviti. Drvijo navzdol. Ta pot ni in ne more biti prijetna, vsaj dolgo ne.
Ženska.si: S kakšnim načinom vedenja si sami omejujemo srečo v življenju?
mag. Uroš Plantan: Kaj je sreča? Ko bom imel/a to in to? Ne, ne dolgo. Morda nekaj dni ali celo mesecev. Naj srečo ponazorim z zgodbo.
V starih časih je modrec zamišljeno stopal po prašni cesti, ko ga zmoti glas. Zagleda berača, ki leži v prahu ob cesti in mu, s prstom usmerjenim na vrečo ob sebi, hiti pojasnjevati, da nima ničesar razen te vreče. Da je ubogi, neskončno nesrečen, saj res nima ničesar razen te vreče. Aha, si reče modrec, tale rabi snov za drugačen način razmišljanja. Stopi proti njemu in berač se mu nasmehne, saj to razume kot napoved darila, zgrabi njegovo vrečo in steče daleč stran od njega. Berač nekaj časa caplja za njim, a kmalu odneha. Modrec gre naprej, vrže beračevo vrečo na cesto in se skrije za grmovjem. Čez čas berač pride bližje in zagleda svojo vrečo. V hipu steče proti njej in pade na kolena ter objemajoč vrečo kriči od sreče. Tako! Ista vreča je lahko vir nesreče ali sreče, gre le za način gledanja.
Rek, da se tako samo reče, ne drži. Recimo: moram, ampak, ni panike, želim povedati, … Ko ponavljamo te misli in jih ubesedimo, spreminjamo svoje nevronske mreže.
Pojdimo po vrsti.
Vse, kar pride iz zunanjega sveta, se primerja s tem, kar je bilo, kar smo videli, izkusili, čutili. Zakaj? Osnovni razlog je preživetje. Nenehno smo nezavedno na preži za morebitno nevarnostjo. Je to, kjer sem zdaj, varno ali ne? Je to ljubezen ali strup? To je osnova vrednotenja zunanjega sveta. Nezavedno, če smo umsko slepi, pripisujemo zunanjosti notranji pogled. Kakor je znotraj, menimo, da je zunaj. Tu se pojavlja ta napaka. Spomnimo se, kakšen je svet, kadar smo zelo, res zelo veseli, prešerni, morda celo norčavi. Vse je enostavno, možno in čarobno. Morda že naslednji dan ali celo isti, ko pridemo domov in na našo novico kaj smo dosegli ali spoznali, ni pravega odziva, lahko v hipu zdrsnemo v nasprotni pogled. Se vam je to že kdaj zgodilo? Vidimo, da ne gre za to, kakšen je zunanji svet. Gre za to, kako odzvanja v nas. Odzvanja ne tako, kot je, pač pa tako, kot je naše stanje. Zunanjost zgolj zaniha trenutno delujoče notranje strune. Predstavljajmo si dve harfi, postavljeni nekaj metrov narazen. Ko na eni zanihamo struno, bo na drugi, če je uglašena, prav tako zanihala enaka struna. Resonanca rečemo temu. Kadar druga harfa nima ustrezne resonančne strune, se v njej ničesar ne oglasi, zazveni. Če ni strun veselja ali so te strune malce zarjavele, takrat ni nič, kar bi se lahko odzvalo. Če je takšen naš notranji svet, močno zveni predvsem takrat, ko zaznavamo nedobro. Ne moremo biti veseli. Močno zazvenijo samo strune, ki so veliko v uporabi. Gre za vzajemno povezavo uma in možganov, nevronskih mrež. Večkrat ko mislimo slabo, močnejše nevronske mreže izdelujemo. Tako nastane navada ali razvada, to kar naredimo samodejno, enako kot robot. Te misli postanejo prisilne, nenehno se vračajo. In tako se ponavljajo tudi takšna dejanja.
Če smo žalostni, hitro najdemo zunanje točke, ki se oprimejo žalosti. Najsi je to dež, slaba novica, ki nas pritegne ali nelepo mnenje sosede o nas, čemur pripišemo izjemno pomembnost. Temu, kar slišimo od znanca. Se še spomnimo Sokratovega sita? Uporabimo ga!
Zaznavanje sebe, svojih misli, svojih čustev, svojih občutkov je prvi korak, prvo spoznanje, ki ga rabimo za spreminjanje sebe. Preseneti, da je otožnost dokaj razširjena tudi v tem delu planeta, kjer smo mi doma. Čemu?
Se spomnite knjige ali filma Grk Zorba in njegov ples na obali? In čudovite pesmi, tako zelo znane ljubezenske pesmi? Se morda spomnite kaj pove Zorba, ko ga njegov mlajši prijatelj vpraša ali je bil kdaj poročen? Na to poreče: «Mar nisem moški?! Seveda sem bil poročen! Žena, hiša, otroci, vse, … popolna katastrofa!« Vendar! Vendar ta njegov odziv vsebuje ljubezen do življenja in njegovega neskončnega bogastva. Tudi do neizogibnega, do vseh dvomov, žalosti, obžalovanj, tragedij, ironij, ..
Danes je naš seznam katastrof mnogo mnogo daljši.
Najprej opredelimo um. To je s telesom povezan povezovalni proces, ki upravlja s tokom energije in informacij. Kaj povzroča toliko trpljenja v naših življenjih. Umska togost in kaos. Najgloblji vzrok za vse to je strah, ki ga pogosto srečamo na vratih, ki jih odpiramo na potovanju vase.
Globoka prepričanja, za katera zdaj vemo, od kod so prispela v nas, povzroče umsko togost. Tako je in nič drugače, porečemo. Pa ne pomislimo, da morda ni povsem tako. Spomnimo se, kaj vse se je spremenilo v življenju, čeprav smo bili tudi takrat povsem prepričani. Ne pomislimo od kod ta ideja v meni. Od kod je prišla? Toda! Ko me ta in takšna prepričanja pripeljejo do tega stanja, ki mi povzroča trpljenje, je edini način, da se spremenim. Pot očitno ni prava, saj me je vse to dovedlo do tega stanja, ki mi ni všeč.
Za spremembo, za lepše življenje, je edini način sprememba. Kar je na ne najlepši način spoznal mož iz te zgodbe:
Prišel je prvi, mnogo prej, kot ostali iz te skupine. Vstopil je zelo počasi, do vrat ga je pospremila, kot sem kasneje izvedel, njegova žena. K nam ga je usmerila njegova zdravnica, ki se je udeležila naših predavanj. Na obrazu mu je jasno pisalo, da res ne ve kaj dela tu in kaj bi mu lahko karkoli, kar bo tu izvedel, pomagalo pri lajšanju težav ali celo izboljšalo zdravstveno stanje. Preživel je srčni infarkt, kot invalid zdrsnil v pokoj in tako v trenutku izgubil vse, kar je leta, desetletja, polnilo njegovo življenje. Vse misli v teh letih, vsa energija, večino časa, vse je bilo povezano z njegovim delom in zdaj je naenkrat, v trenutku groze, v trenutku nemoči, popolne izgube kontrole, vse izginilo v preteklost. Obraz je še kazal, da je v notranjosti popolnoma obupan, na meji solza. V njegovem življenju ni bilo ničesar več, za kar je do takrat živel. Tako nemočen, nebogljen še ni bil. Kje naj najde nov smisel v novem, popolnoma spremenjenem življenju? Skrušeno pove prav to. Pove, da je njegovo življenje končano, da nima prav nobenega smisla več, da nima nobenega veselja, niti z ženo in otroci, da nima nobene želje za karkoli. Bilo je, kot da je njegova luč ugasnila, sem začutil ob teh besedah, ki so bile skoraj neslišne. V njegovem telesu je luč življenja komajda še tlela. Takšen je bil tudi njegov um. Komajda delujoč. Brez sijaja, brez iskric, brez sonca.
Takšen je bil prvi dan. Po osmih tednih je v njem zopet žarela luč življenja, žarela v značilni rdeči barvi, barvi življenja in ljubezni. V tem času je spoznal, da ga je delo popolnoma potegnilo vase in iz njegovega življenja odgnalo vse, kar zdaj vidi in čuti, da je neizmerno lepo. Žena, otroci, vrt, morje, nebo, poezija, sosedov muc s črno piko na koncu belega repka, solze so mu tekle po novem obrazu, ko je našteval spremembe. Kot da bi vse to videl prvič. Čeprav je bilo to in še mnogo drugega tu ves čas, vsa leta. Poteze so se mu zmehčale, ko je priznal sebi in meni, da je infarkt sprejel kot najlepše darilo, ki mu je omogočilo to spoznanje. Spoznanje, da je živel mimo sebe, brez občutenja ljubezni najbližjih. Da jim v vseh letih do sedaj ni utegnil povedati kako rad jih ima, kako je vesel, da skozi življenje potujejo skupaj z njim. Da jih ni ne poslušal ne slišal. Da mu vse, kar je dosegel, vse, kar je nakupil, vse, kar ima, naenkrat ne pomeni več toliko. Komajda še kaj. Da zdaj ne more razumeti, kaj je delal ta desetletja, ki so izginila iz njegovega življenja.
Njegove solze so se ob teh besedah, tako se mi je zdelo, začele spreminjati v bisere, saj so odsevale najlepše, na novo odkrito v njem. Na koncu, kar se pogosto zgodi, me je objel. Takrat so se besede začenjale spreminjati v globoke občutke, ki jih je v tišini odnesel s seboj v novo življenje. Čez tri tedne smo dobili razglednico s samo eno besedo: hvala!
To se pogosto zgodi. Čez čas prejmemo različne oblike zahvale. Za nas je to potrditev kako čudežna bitja smo in kako ustvarjalni in polni domišljije smo, kadar se iskreno obrnemo v svojo notranjost in tam z nežnostjo, potrpežljivostjo in samospoštovanjem poiščemo najgloblje in najboljše. Vse to je v vsakem od nas. Vse spremembe opravi vsak sam, mi mu le na začetku ponudimo roko, ga opremimo z znanjem in ustreznimi orodji.
Zato je ideja v tem hipu takšna: pojdite za vsaj eno uro na sprehod. Sami. Morda v gozd, vsekakor v čim manj hrupno okolje, kjer je doma mir in tišina. Hrupa imamo že v sebi dovolj. Sedaj se posvetite sebi. Vprašajte se, lahko na glas, kaj vam je najbolj ali zelo pomembno v življenju. Eno, dvoje ali največ troje je povsem dovolj. Ni pomembno kaj je to. Bodite odkriti in pošteni do sebe. Zatem se vprašajte zakaj. Je to moja resnična in pristna želja ali pa je to želja drugih, ki jo želijo uresničiti preko vas. Kako to vemo? Po tem, da mi izpolnitev te moje želje prinese čudovite občutke, izpolnitev želja drugih pa ne. Zatem si zamislite kako se počutite čez en mesec z izpolnjeno željo. Tu je pomembno, da se z izpolnjeno željo vidimo sami, kjer nas nihče ne vidi, kjer nihče ne ve, da se je to zgodilo. Kakšne so razlike med sedaj in potem? So velike, pomembne, veličastne? Dovolj velike, da usmerimo mesec, dva ali deset let življenja za izpolnitev te želje? Odločitev je vaša.
Tokrat poglejmo in uporabimo najbolj pomembno odkritje zahodne nevroznanosti zadnjih štiristo let, znanosti, ki raziskuje in odkriva delovanje možganov.
Nadaljujmo torej z izjemnim odkritjem sodobne znanosti. Poslušajmo kaj poreče Norman Doidge: »Ideja, da možgani spreminjajo svojo strukturo in delovanje z razmišljanjem in aktivnostmi, je najbolj pomembna sprememba našega pogleda na možgane.« Ta enostavna ugotovitev je pomembna, saj popolnoma spreminja pogled nase in nam nudi neskončno možnosti za izboljšanje sebe in nudi jasno usmeritev k lepšemu življenju.
S svojim umom, z mislimi, vplivamo na svoje možgane. To pomeni, da ponavljajoče se misli in čustvena stanja spreminjajo povezave med nevroni v možganih. Nevroni so glavni gradniki živčnih celic v našem telesu. Naša pozornost je zdaj usmerjena v možgane, zato se pogovarjamo le o teh nevronih. Nevroni so povezani v zelo razvejane mreže. Ko mislimo, čustvujemo, gledamo, govorimo, .., so aktivni različni nevroni, povezani v mreže.
Ženska.si: Kako nam lahko hipnoterapija pomaga pri dekalupiranju našega življenja?
mag. Uroš Plantan: Hipnoza je sposobnost našega uma, da vidimo sebe. To je mogočna leča, skozi katero lahko mnogo bolj jasno razumemo in čutimo svoj notranji svet, spremenimo svoje možgane, telo in izboljšamo odnose z drugimi bitji. Z občutenjem notranje lepote se lažje usmerimo k ravnovesju.
Spoznamo, začutimo in dojamemo kaj je resnično pomembno za nas. In Marsikdo zatem naredi odločne korake k lepšemu, kar je tudi, tako vidim jaz, namen našega življenja. Da nam je vse lepše in lepše.
Ženska.si: Na kakšen način lahko že takoj zdaj začnemo živeti lepše in polnejše?
mag. Uroš Plantan: Najprej z opazovanjem sebe. Spremenimo lahko le, kar opazimo. Svojo umsko slepoto. Postavimo si vprašanje: Kakšno življenje v resnici živimo? Je to življenje polno ali nezavedno živimo po pravilih drugih? Vprašamo se, ali hodimo po poti, ki smo jo izbrali sami, ali zgolj sledimo nezavednemu programu in ponavljamo pot ljudi okrog nas. Če nam to, kar smo, to, kar mislimo in čutimo, to, kar delamo, ni všeč, potem je jasno, da pot ni prava, mar ne? To je prvi korak. Zatem začnemo spreminjati, kar nam ni všeč.
Bi se radi udeležili delavnic mag. Uroša Plantana?
SODOBNA UPORABA HIPNOZE – DELAVNICA: POTOVANJE VASE
Spoštovani, vabimo Vas na delavnico, ki je v ponedeljek, 31. januarja ob 18. uri v Mariboru na Lavričevi 5 (Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor) in
v četrtek, 3. februarja ob 18. uri v Ljubljani na Valjhunovi 11.
Večji del našega življenja je poudarek na kaj mislim, manj na kaj občutim. Toliko vsega je naravnano na mišljenje (leva polovica možganov), da občutkov več ne čutimo? Še več. Čustev se ne kaže. Kolikokrat smo zaustavili žalost, ki je ostala potlačena v podzavesti. Kasneje vpliva na nas. Tiho in nevidno. In zelo vztrajno. Če želimo pozdravitium-telo, moramo pozdraviti dušo, podzavest in zavest. Tam je vzrok. Um- telo kaže kakšni smo v svoji globini.
S hipnozo lahko ugotovimo globoke vsebine, ki na nas delujejo iz nezavednega, se jih ne zavedamo, in usmerjajo naše občutke, čustva, misli, ideje. In spremenimo njihov pomen, spremenimo samopodobo, … in, kar je najbolj pomembno, začutimo ljubezen do sebe in tako odpremo srce drugim.
Prikazana bo hipnoza v živo.
Izvajalec je mag. Uroš Plantan, predsednik Društva hipnoterapevtov Slovenije.
Več: http://www.dhs.si/dogodki.htm
Čas: 2 uri.
Cena: 20 EUR.
Na snidenje,
mag. Uroš Plantan
Društvo hipnoterapevtov Slovenije
Ljubljana, Valjhunova 11
T: 01 43 45 660 in 031 808 837
E-naslov: info@dhs.si
Splet: www.dhs.si
Iz programa:
– delovanje uma in telesa,
– preskusi ugotavljanja svoje notranjosti,
– podzavestna diagnostika,
– primeri reševanja neravnovesij,
– povezava čustva – bolezen,
– pogosti pojavi otožnosti,
– zakaj sem tak/a?
– odločilen pomen ljubezni do sebe,
– avtoimunske bolezni, vzrok in reševanje,
– astma pri dojenčkih in nemirni otroci, vzrok in reševanje,
– pogovor z nerojenim bitjem,
– priklici občutkov iz otroštva,
– ali lahko pozitivne misli delujejo slabo?
– način izražanja, način pogovora s podzavestjo,
– jezik podzavesti,
– od kod depresija in kako v sebi prižgem sonce,
– demenca, …
O hipnozi
Hipnoza je bila, kot mnoga današnja znanja, v uporabi že pred več tisoč leti. Znano je, da so jo poznali in uporabljali že staroegipčanski in starogrški zdravniki.
V novejšem času se hipnoza začenja z delom avstrijskega zdravnika Franza Antona Mesmerja (1734-1815), začetnikom moderne hipnoze. Po njem se ta metoda imenuje tudi mesmerizem. Kasnejši znani izvajalec hipnoze Sigmund Freud (1856-1939), arheolog duše, veliki mislec in začetnik psihoanalize, je prve zametke svoje teorije o nezavednem odkril s hipnozo.
V začetku, pred stoletji, se je hipnoza uporabljala v medicinske namene (anestezija pri operacijah), v sedanjosti pa se je uporaba razširila na različna področja življenja in dela (šport, sproščanje, učenje, ..).
Hipnoterapija je postala standarden način za ugotavljanje in odpravljanje vzrokov psihosomatskih neravnovesij (bolezni). Gre za razumevanje procesov, ki na globokem nezavednem povzroče nezaželene posledice na telesnem nivoju. Mnogo sprememb delovanja telesa in uma skriva vzrok v delovanju slednjega zaradi nenadzorovanega, prekomernega, samodejnega mišljenja in slepega, nekritičnega verjetja v kakšno idejo, predvsem pa zaradi stalnih vsakdanjih negativnih misli in negativnih neizgorelih čustev.
Ugotavljanje, odkrivanje in bitka s posledicami je pogled stran od vzroka. O ugotavljanju vzrokov izjemno pogostih telesnih sprememb, kot je rak na dojkah (vsaka trinajsta Slovenka), .. bomo pogledali skozi oči podzavesti. Do svojega 75. leta v Sloveniji zboli za rakom eden od treh moških in ena od štirih žensk.
