Foto: Profimedia
Na spletni strani Huffington Post smo zasledili zanimiv članek o parozmiji, stanju po covidu, zaradi katerega lahko nekdaj prijetna hrana in vonjave smrdijo in imajo celo odvraten okus. Pomislite na kanalizacijo, smeti ali dim.
V tem istem članku so citirali izjavo dr. Ahmada Sedaghata, direktorja oddelka za rinologijo, alergijo in operacijo sprednje lobanje na Univerzi v Cincinnatiju, ki je dejal, da ne bi bil presenčen, če bi raziskave pokazale, da za tem stanjem trpi kar med 15 in 20 % ljudi, ki so preboleli covid-19.
Povezava med parozmijo in Covidom 19
Parozmija se pojavi, ko so človekovi vohalni živci poškodovani, kar na koncu spremeni način, kako vonjave dosežejo možgane. Povezana pa je lahko tudi z drugimi virusnimi okužbami, ne samo s covidom. Vendar pa se zdi, da obstaja posebna povezava s koronavirusom, glede na to, kako pogosto vpliva na voh okuženih ljudi. Ocene kažejo, da med 50 % in 75 % bolnikov s covid-19 izgubi čute za okus ali vonj, verjetno zato, ker virus poškoduje njihov vohalni živec in celice, ki ga podpirajo.
A dobra novica je, da se veliki večini ljudi v štirih tednih povrnejo čutila za okus in vonj. Kljub vsemu pa za mnoge proces okrevanja traja dlje.
“Mislimo, da se [parozmija] zgodi kot del procesa okrevanja,” je pojasnil Sedaghat za Huffington Post. Ko poškodovani živci in celice znova rastejo in se regenerirajo, lahko pride do “napačnega ožičenja”, je šedejal. Sedaghat, ki je zdravil bolnike s parozmijo po covidu, verjame, da ima to stanje v resnici nekakšen zaščitni element, saj lahko gnus pomaga zaščititi ljudi pred snovmi, ki predstavljajo tveganje za okužbo. Z drugimi besedami, vohalni čuti in možgani sodelujejo, da bi poskušali zaščititi telo.
Kako zdraviti Parozmijo
Doslej je bila parosmiji in COVID-u opravljena le peščica raziskav, zato se je veliko ljudi obrnilo na družbena omrežja, da bi poiskali odgovore in delili svoje izkušnje, da bi našli ljudi, ki imajo podobne težave.
Vendar pa vseeno obstaja nekaj možnosti zdravljenja parozmije, ki temeljijo na konkretnih dokazih, da pomagajo. Sedaghat je za zgoraj omenjeni medij dejal, da je treniranje voah najboljša izbira za ljudi, ki za več mesecev izgubijo voh. Specifični pristop se razlikuje od osebe do osebe in od ponudnika do ponudnika, vendar je splošna ideja ta, da ljudi trenirajo, da vohajo določene vonjave (stvari, kot so limona, kava, med in drugo) 20 sekund, večkrat. V teku več mesecev. Nato si poskušajo predstavljati, kakšen je bil njihov okus ali vonj.
“To je zelo zahteven in strog postopek,” je dejal Sedaghat, ki tudi spodbuja paciente, da iščejo vonje in okuse, v katerih so nekoč uživali. »Vaša kava smrdi? Ne izogibajte se ji, ker če se ji izogibate, lahko ta povezava postane trajna,« je dejal Sedaghat. “Želim, da se pacienti izpostavijo stvarem, ki so neprijetne,”še zaključuje specialist. A seveda, če vam vaša nekoč ljubljena jutranja kava zdaj diši po kanalizaciji, je to lažje reči kot narediti. In čustveno se je lahko s parozmijo zelo težko soočiti.
“Takšne temeljne spremembe v tem, kako vaše telo deluje za vas, so lahko res moteče – funkcionalno, čustveno, družbeno,” je za Huffington Post dejala Abigail Hardin, docentka psihiatrije in vedenjskih znanosti na Rush Medical College v Chicagu, ki dela z bolniki s tako imenovanim “long covidom” torej takimi, trpijo za dolgoročnimi posledicami covida. “Za ljudi, ki to doživljajo, je to lahko resnična, zelo resna sprememba v njihovem odnosu do lastnega telesa.”
Hardinova je še dejala, da bi tistim, ki se spopadajo s čustvenimi posledicami izgube okusa in vonja, lahko koristilo povezovanje s strokovnjaki za duševno zdravje, ki se osredotočajo na bolnike z izgubo sluha ali kronično bolečino. Sedaghat pa je dejal, da so si pacienti, s katerimi je delal, želeli vsaj to, da bi dobili vsaj razlago za to, kaj se dogaja v njihovem vohalnem sistemu in možganih. Prav tako si oddahnjejo, ko vedo, da je parozmija, čeprav je grozna, znak, da se njihovi možgani in telo trudijo okrevati po virusu. “To nam pove, da se regeneracija dogaja,” je dejal Sedaghat.
