Če otroku rečete "Bi hotel pospraviti igrače?" boste dosegli več kot z ukazom. (PhotoXpress)
Komunikacija z otrokom pogosto temelji na ukazih
Otrokov dan je poln samih ukazov: pojej zelenjavo, umij si zobe, nehaj tepsti bratca itd., zato ni nič nenavadnega, če otrok postane na ukaze imun, pravi Dr. John Gray. Zato predlaga, da otrokom namesto ukazov povemo svoje želje: namesto ukaza „Pospravi sobo!“ predlaga prošnjo „Bi hotel-a pospraviti sobo?“
„Bi lahko“ in retorična vprašanja so zelo slaba metoda
Vendar bodite previdni, saj „Bi hotel-a“ nikakor ni isto kot „Bi lahko“, pa naj se sliši še tako podobno. „Bi lahko“ namreč sproži delovanje leve polovice možganov in otrok prične razmišljati, kaj ste z vprašanjem želeli povedati. Vprašanje „Bi lahko“ namreč implicira vprašanje sposobnosti, to pa vzbuja občutek krivde, ki otroka zmede. Še hujša so retorična vprašanja, ki obtožbe in negativna sporočila skrivajo za vljudnimi formulacijami: „Zakaj je soba še vedno razmetana?“
Kadar vprašate „Bi hotel-a“, pa se aktivira desna polovica možganov in center za motivacijo – otrok to razume kot vabilo k sodelovanju in ne kot očitek. Seveda to dopušča tudi prostor za ugovarjanje, a cilj staršev ni zgolj ubogljiv otrok, ampak samostojen otrok, sposoben sodelovanja in učinkovite komunikacije.
„Bi hotel“ deluje tudi na odraslih
Avtor je metodo „Bi hotel-a“ preizkusil na svojih treh hčerah, ki so jo začele s pridom uporabljati tudi same. Z neposrednostjo namreč najučinkoviteje zaprosimo za to, kar si želimo. Dr. John Gray takšno metodo zahtevanja tega, kar si želimo, ne priporoča le v komunikaciji z otrokom, ampak tudi ženskam v komunikaciji z moškimi, saj jih bodo z vprašanjem „Bi hotel“ spodbudile k sodelovanju in tako dobile tisto, kar si želijo.
