Foto: Profimedia
Otroško igrišče. Dva otroka se želita igrati z isto lopatko. Nenadoma je slišati glasno vpitje. Ženska glasno vpijoč teče proti otrokoma, pograbi lopatko iz rok enega otroka in jo ponudi drugemu otroku. “Moraš deliti!,” okrega svojega otroka. Medtem ko njen sin začne jokati, je drugi otrok zmeden. Negotovo poprime za lopatko. Ne ve, kako bi se obnašal.
Prizori, kot je opisan zgoraj, se dogajajo vsak dan, na vseh mogočih otroških igriščih po svetu. Zakaj mama ni pustila, da bi otroka sama med sabo rešila konflikt? Kaj bi se v najslabšem primeru zgodilo med njima? Vse pogosteje starši posegajo v igro in druga socialna srečanja svojih otrok, ne da bi imeli za to kakšen poseben razlog, piše časopis Focus.de. Posegajo, da bi odstranili potencialne ovire in težave, preden bi se njihov otrok lahko ob njih spotaknil. To novo generacijo otrok strokovnjaki imenujejo “starši kosilnice” in spadajo v družino “helikopterskih staršev”. Ta slednji, že dobro poznani izraz, opisuje starše, ki so pretirano skrbni in zaščitniški do svojih otrok, podobno kot helikopter, ves čas lebdijo nad svojim podmladkom, da bi ga zaščitili pred potencialnimi nevarnostmi.
“Starši kosilnice” svojim otrokom odstranjujejo ovire na poti
Izraz “starši kosilnice” je precej nov. Pojavil se je, ko je lani avgusta nek učitelj, ki je želel ostati anonimen, na spletni strani wearetheacher.com opisal svoje izkušnje s starši in šolarji. Pojem “starši kosilnice” je opisal takole:
“Starši kosilnice naredijo vse, kar je potrebno, da bi svoje otroke zaščitili pred težavami, neuspehi in spori. Namesto da bi svoje otroke pripravili na najrazličnejše izzive, skozi katere bodo šli v življenju, jim težave odstranjujejo, da jih njihovi otroci sploh ne bi občutili.”
Vse to se sicer sliši neškodljivo, toda učitelj nadaljuje pojasnjevati:
“S tem ko vzgajamo otroke, ki so doživeli le redke težave in prepreke, v resnici ne ustvarjamo srečnejše generacije otrok. Ustvarjamo generacijo, ki nima pojma, kaj naj naredi, ko naleti na težave. Generacijo, ki že ob misli na neuspeh zagrabi panika, ali pa popolnoma otrpne. Generacijo, za katero je neuspeh tako boleč, da poseže po premostitvenih mehanizmih kot so odvisnost, prevalitev krivde, ponotranjenje.”
Tudi neka profesorica z ameriške univerze v Pittsburghu v svojem blogu opisuje izkušnje s “starši kosilnicami” in to, kako tak stil vzgoje vpliva na otroke:
- Ne razvijejo nobene lastne motivacije in nimajo nobenega lastnega zagona, kajti vedo le, kako slediti poti, ki so jim jo pripravili njihovi “starši kosilnice”
- Niso sposobni sprejemati ne manjših ne večjih odločitev, ne da bi se pri tem zanašali na pomoč drugih
- Ves čas jim je posredovano sporočilo, da niso dovolj dobri, da bi sami reševali svoje probleme
Otroci pretirano skrbnih staršev imajo pogosto težave v šoli
Učitelji, vzgojitelji, profesorji in drugi strokovnjaki že leta opazujejo ta trend “staršev kosilnic” in svarijo pred posledicami. Otroci pretirano skrbnih staršev imajo sodeč po raziskavah velike težave s tem, kako svoje vzgibe in čustva kontrolirati – in to je sposobnost, ki je ekstremno pomembna, da se lahko znajdemo v socialnih odnosih. Kar se začne na otroškem igrišču, se nadaljuje v času šole. In tam pride otrok do preizkusa koliko prenese:
“Otroci, ki svojih čustev in svojega obnašanja ne morejo učinkovito nadzorovati, bodo najverjetneje motili pouk, bodo imeli več težav z iskanjem novih prijateljev in pogosteje težave v šoli,” citira časopis Focus.de Nicole Perry z univerze v Minnesoti Twin Cities o rezultatih dolgoletne raziskave, v kateri so preučevali vpliv preveč skrbnega stila vzgoje.
Uspešni otroci za vsako ceno
Strokovnjaki vidijo tak stil vzgoje, kot ga izvajajo “starši kosilnice” kot nevaren za otroke. Vse pogosteje je namreč opaziti, da otroci ne dokončajo nalog ali testov, da razmetavajo okrog sebe, se odzivajo jezno in kljubovalno, ko naletijo na izziv. Strah pred neuspehom je tako velik, da si nekateri otroci sploh ne upajo lotiti se naloge. “Če se otroci niso nikoli naučili, da morajo sprejeti tudi razočaranja in neuspehe, bodo postali šibke osebnosti,” je za časopis focus.de povedal socialno-izobraževalni zdravstveni raziskovalec Klaus Hurrelmann. Noben otrok ne more postati sposoben za samostojno življenje, če se mu ni nikoli dovolilo, da bi sam sprejel kakšno tveganje. Pomembno je namreč, da se preko izkušenj naučijo, da ni noben neuspeh dokončen in se ga ne da premagati.
Toda otroci “staršev kosilnic” le redko naletijo na oviro. Navajeni so, da imajo pred sabo začrtano pot, ki ji sledijo. Njihovi starši jih namreč želijo – verjetno iz narobe razumljene ljubezni – pred negativnimi izkušnjami zaščititi. Toda istočasno imajo ti starši zelo visoka pričakovanja od svojih otrok. Tudi zato tako močno posegajo v njihovo življenje, ker želijo, da bi bili njihovi otroci uspešni, tako v socialnem kot akademskem življenju.
Želijo pomagati svojemu otroku, a podzavestno izvajajo velik pritik
Številni starši delajo napako, da se vidijo kot partnerja svojega otroka, in vse počnejo skupaj z njim. Pri tem pa se otrok nikakor ne more naučiti kako stati na svojih lastnih nogah in se tudi ne more naučiti, kako se spopadati z razočaranji. To se potem pogosto pokaže v osnovni šoli, na primer ko ima otrok težave pri matematiki. “Starši kosilnice” seveda želijo, da se otrok izboljša, pazijo na to, da ima opravljene domače naloge, skupaj z otrokom veliko vadijo in se učijo. Toda kljub temu otrok dobiva eno slabo oceno za drugo. “Tega danes številni otroci ne morejo prenesti. To je za njih preprosto neznosno, saj se je mama ali oče skupaj z njim tako intenzivno pripravljal, toda na koncu vseeno ni bilo uspeha,” je za Focus še povedal Hurrelmann.
Dobro namerna pomoč staršev tako hitro postane težava. Z nenehnim učenjem skupaj z otrokom so se starši v zadevo močno vpletli. Številni se sploh ne zavedajo, da zaradi tega otrok otrok občuti velik pritisk in dobi občutek, da starši od njega pričakujejo boljši rezultat kot pa to kar je pokazal. “To, da imajo starši tako velika pričakovanja, je seveda veliko breme za otroka. Hkrati pa to onemogoča, da bi si otrok upal delati napake in si jih tudi upal priznati. Številni imajo občutek, da si ne smejo privoščiti nobene napake, saj bodo sicer svoje starše s tem prizadeli in razočarali,” še pravi Hurrelmann.
Otroci sami sebe ponižjo, da jih ne bi kdo drug prizadel
Otroci so pripravljeni storiti takorekoč vse, da bi dobili ljubezen in priznanje ter ponos svojih staršev. V evolucijskem smislu so si tako zagotovili svoje preživetje. In to potrebo imajo otroci še danes. Da bi pokazali, kako sposobni so, so pripravljeni otroci storiti vse in še več. In če to res storijo, a vseeno ne dobijo priznanja staršev, jih to zelo prizadane. Nekateri skušajo tej bolečini ubežati tako, da že vnaprej sami sebe ponižajo in rečejo: “Tako ali tako nisem dober v matematiki.” Tako se nekako zaščitijo pred očitki in sodbo staršev. V resnici pa se ti otroci sramujejo zaradi svojih neuspehov. Ne le pred starši, ampak se sramujejo tudi pred sošolci in celo sami pred sabo: “Otroci ne sodelujejo pri pouku, da bi tako skrili svoje neznanje pred drugimi, in se otepajo domačih nalog, da si ne bi bilo treba priznati, da snovi preprosto ne razumejo,” je pojasnila Katharina Melbeck-Thiemann iz poklicnega združenja nemških psihologov in psihologinj za časopis “Süddeutschen Zeitung” že pred leti. Ko enkrat to razumemo, je neverjetno žalostno, kaj ti otroci, pogosto seveda nezavedno, prestajajo. Seveda “starši kosilnice” s svojim obnašanjem ne želijo svojim otrokom tega storiti, zato je tako zelo pomembno, da se starši svojega obnašanja začnejo zavedati in samokritično preverijo, ali svojemu otroku dopuščajo dovolj prostora, da razvije svojo osebnost, ali pa so pri nekaterih stvareh res preveč agresivni.
Namesto da poskušajo vsako situacijo nadzorovati, bi morali starši raje svojemu otroku dati jasno vedeti, da mu zaupajo, meni Hurrelmann: “Tak odnos je zelo pomemben, saj da otroku vedeti, da je odgovoren sam zase.”
Starše danes je bolj strah kot pa generacijo staršev pred njimi
Hkrati pa se moramo vprašati, kje tiči razlog za tako obnašanje. Zakaj imajo starši težave s tem, da zaupajo v kompetentnost svojih otrok? Zakaj ima vse več staršev občutek, da morajo vse nadzorovati – tudi tako, da skupaj z otroci delajo domače naloge? Ena od razlag pravi, da je starše danes bolj strah kot pa je bilo generacijo staršev pred njimi. Strah pred nevarnostmi. Strah pred neuspehom. Strah pred izključenostjo. Morda imajo sami slabe izkušnje iz svojh šolskih časov. Morda pa si preprosto želijo, da bi bilo njihovim otrokom v vsakem pogledu v življenju bolje kot je bilo njim.
Kdor ima otroke, zagotovo pozna ta strah in ga lahko razume. Toda ta strah je treba premagati. Da ne bo obremenjeval naših otrok in jim onemogočal, da bi se razvili v čudovite osebnosti, kar tudi v osnovi so, in to popolnoma brez naše pomoči.
In morda je prav je to najtežja, a hkrati najpomembnejša naloga staršev!
(function(d,s,id){var js,fjs=d.getElementsByTagName(s)[0];if(d.getElementById(id))return;js=d.createElement(s);js.id=id;js.src=’https://embed.ex.co/sdk.js’;fjs.parentNode.insertBefore(js,fjs);}(document,’script’,’playbuzz-sdk’));
