Foto: Thinkstock
Danes zjutraj se je moja 5-letnica oblekla z nadzvočno hitrostjo. Običajno se ne. Nato se je pognala proti vhodnim vratom. Šele takrat sem dojela. Zanima jo, če je Dedek Mraz vzel njeno pismo, ki mu ga je včeraj zvečer pustila na pragu. Pohitela sem za njo; ne zaradi nje, ampak ker sem sama želela biti del tega. Želela sem biti del čarobnega trenutka. Odklenili sva vrata, jih odprli in oh! Pisma ni bilo več! Ko me je objela, sem čutila kako srečna in polna pričakovanja je. Da je pred njo teden, ko bo hrepenela, se spraševala in pričakovala.
Ne vzemimo otroku hrepenenja
Pot v vrtec je bila danes nekaj posebnega. Nisva veliko govorili, čutiti pa je bilo oblak čarobnosti v katerega se je danes odela. Cel dan bo poseben zaradi tega drobnega čudeža. In zdaj lahko čaka ter hrepeni. Motimo se, če mislimo, da otrok najlepše doživi ob samem darilu. Darilo je zadnja postaja, takrat vse uplahne. Čarobnost pričakovanja, lepota hrepenenja je tista, ki otroku da najlepša občutenja in pomembno izkušnjo. Ne gre za to, da ga moramo naučiti čakanja. Gre za to, da mu ne odvzamemo hrepenenja. Da mu želje ne izpolnimo takoj, ko se porodi, ali celo še preden se to zgodi. Otrok, ki je vedno znova oropan hrepenenja, je prikrajšan za paleto najlepših občutkov. Otrok, ki nima možnosti čakati in hrepeneti, bo v najstniških letih poln nestrpnosti do samega sebe in v nevarnosti, da bo želel hitrih zadovoljitev, ki jih na naraven način ni mogoče dobiti.
Moje dekle še verjame. Vem pa, da me čaka dan, ko me bo vprašala, če je res, da Dedek Mraz ne obstaja. In bolj ko razmišljam o tem, bolj se tega dneva veselim. Ne bom ji razblinila sanj in čarobnosti tega meseca, temveč ga bom oplemenitila.
Veselje v osrečevaju drugih
Povedala ji bom, da v taki obliki, kot si ga predstavlja res ne obstaja. Da ni stari mož s kučmo na glavi, ampak je veliko več. Povedala ji bom, da je to čas, ko ga posvetimo drug drugemu. Je priložnost, da pomislimo na drobne želje drugih in jih poskušamo uresničiti. Je misel na vsakega posebej, ki ga imamo radi. Je čas hrepenenja, ki raste v nas, čas, ko pogledamo nazaj in načrtujemo za naprej.
Povedala ji bom, da ima sedaj, ko ve, da je veliko več, tudi ona možnost, da pomisli na želje njej ljubih oseb. Da lahko razmišlja, kaj imajo radi, jim to skrbno zavije in nato doživi tisti neprecenljiv občutek, ko se oči obdarovanca zazrejo vate s pogledom, ki vpraša: Kako si vedela, da si ravno to želim?
Povedala ji bom, da bova sedaj lahko skupaj zavijali darila in se veselili v osrečevanju drugih.
Svet sprejemanja in dajanja
Povedala ji bom, da je Dedek Mraz čas, ko se lahko res posvetimo drug drugemu, in da sem vesela, da je prestopila magično mejo iz sveta prejemanja, v svet prejemanja in dajanja. Da sem vesela, ker lahko zdaj v vsej polnosti doživlja čarobnost teh praznikov. Ker ne samo dajanje, tudi prejemanje dobi drugo noto. Vedela bo, da darila ne pridejo iz skrivnega sveta dobrih mož; spoznala bo, da je bilo vsako darilo skrbno izbrano in zavito z mislijo na njo in njene želje, od oseb, ki jo imajo rade. Spoznala bo, koliko ljubezni in naklonjenosti je v tem. Vem, da bo vesela in da bodo prazniki še vedno ali pa še bolj čarobni.
Otrok nas vpraša, ko je pripravljen na odgovor. Če smo mi pripravljeni otroku res prisluhniti, torej ne samo slišati vprašanja, temveč ga zares poslušati in opaziti tudi sicer, bomo znali odgovoriti. Na vsa otroška vprašanja, imamo odgovore vedno na dlani. On sam nam jih vsak dan ponuja. Koliko sprejmemo in se naučimo iz njegove ponujene dlani, pa je odvisno od nas samih.
Avtorico članka lahko spremljate na njenem blogu http://dailynaspicena.blogspot.si/ oziroma jo kontaktirate na mail fabularna.komunikacije@gmail.com
